::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Brezvplivni Janković in ‘glupo je, ampak naše je’

Predstavljajte si, da padete v nemilost sicilijanski mafiji. Cosa nostra vam po svojem lepem običaju na mestu eksekucije v desno roko sredi zapuščene hale porine nabito pištolo in od vas zahteva, da si jo nastavite na čelo ter ustrelite. Nimate veliko možnosti, ker so vam – za vsak slučaj, ampak to že veste – povedali: »Če ne pritisneš, te bomo prerešetali sami, pred tem pa odbili obe ušesi in očesi.«

Je Cosa nostra na vas vplivala, ali pa ste le prijazno poslušali njen nasvet in izpeljali dejanje, za katerim ste hrepeneli celo življenje?

Dilema zveni bizarno – glede na neprostovoljno eksekucijo bi vprašanje imeli za totalno absurdno. Nobenega dvoma ni, da ste dejanje izpeljali pod prisilo in v razmerah, ko niste mogli ugovarjati. Nasprotno.

Vplivati vs. poslušati

No, dvomljivci obstajajo. Našo potrpežljivost in zdravo pamet znova preizkuša Zoran Janković, ki je skorajda že uporabil ves arzenal retoričnih obrambnih štosov, da bi se obranil pred očitki o nezakonitem vplivu na delo mestne redarske službe. No, na voljo ima le še pukšičevskega in turkovskega: z odlisičevanjem je, tako kot ta vlada, reševal gospodarsko krizo in dvignil mesečni budžet nekaterim gospodinjstvom…

Kaj točno je rekel Janković, ki lahko očitno pove karkoli in ostane cel? Takole:

»In sem kolegom, ki delajo v LPT-ju, dal nalog, da vse lisice odklenejo…. Na redarje nisem nič vplival… če pa govorimo naprej, redarji so me poslušali in odstranili lisice.«

Pustimo ob strani vse županove milostne retorične bisere in dejstvo, da je za nekatere medije, tudi v zgornjem TV nastopu, čisto odkrito priznal, da je dal nalog, torej ukaz, za odlisičenje pred Stožicami. Je z vidika ugibanj, ali se je vmešal v delo redarske službe, potrebno k temu še kaj dodati? Nadaljevanje razlage, ki gradi na distinkciji »nisem vplival nanje, so me le poslušali« je z vidika takega priznanja povsem odveč in tudi mimo njega ridikulozno na način, kot sem ga pedagoško ilustrativno opisal zgoraj: nekatere situacije so take, da izključujejo interpretativno možnost, po kateri je nekdo dejanje X storil neprisilno, prostovoljno in v skladu z lastnim uvidom v visoko smiselnost njegove izvedbe.

Ko bi se torej gospodje iz La cosa nostra znašli pred sodiščem in se branili z argumentom »Nanj nismo prav nič vplivali, le prisluhnil je naši filozofskemu modrovanju o tem, da je življenje nesmiselno, in nato pritisnil na sprožilec«, bi tega pač ne jemali resno. Kvečjemu kot prvovrstni cinizem.

Glupo je, ampak naše je

A ne pri nas. Nekateri (mediji) se pač še dalje trudijo v Jankovićevem dejanju uvideti nepomembno gesto, ali, tako kot Popović v zgornjem posnetku, nadvse benevolentno in hrabro gesto, vse kritike pa okvalificirati za prismojene moraliste. Čeprav morala s tem nima nič: zgornji primer jemljem za odličen dokaz temu, kako nas fenomen Janković v očeh tistih, ki ljubljanskega župana na vse kriplje branijo pod zastavo »antijanšizma« (»bolje on kot Janša in desnica«), dela za mentalne retardirance, argumentacijsko slepe in netenkočutne. Braniti Jankovića iz političnih razlogov vedno bolj pomeni zahtevo po pretvarjanju in tem, da smo butasti. Velja za medije, novinarje, politike, intelektualce in nas vse. V največ primerih pa takšno ravnanje prihaja s strani tistih, ki si ne želijo priznati, da je levica v Sloveniji popušila in da je omenjeni gospod le čuden surogat zanjo.

Information

This entry was posted on 23/09/2012 by in aktualno, argumentacija, filozofija, mediji, politika, politična ljubezen.
%d bloggers like this: