Tviter in kakor-da novicevrednost

Všeč mi je, ko minister dr. Žiga Turk aplaudira resnicoljubnosti v novinarstvu. Tudi sam navijam za konservativni pogled – v časih, polnih erozije resnice. Glede nje bom vedno staromoden. A to je le nek vidik. Na njegov sploščeni horizont pogleda na novinarstvo skozi očala resnicoljubnosti sem že nekajkrat opozoril. Danes minister nekaj podobnega stori še sam, ko educira novinarsko občestvo o taistem v primeru svojega tvita o znižanju RTV prispevka. Zapiše:

Novinarjem in kolumnistom, ki so poročali o znižanju RTV naročnine, se je zdelo izjemno pomembno poudariti, da je (1.) minister to napisal na twitter in da je (2.) to napisal med sejo vlade.

Ker je twitter med nami že šest let, tudi za slovenski žurnalizem ni več novost in samo dejstvo, da je nekaj napisano na twitter, preprosto ni newsworthy.

Medije in novinarsko (ne)dovzetnost za argumente poznam dovolj dobro, da lahko s precejšnjo mero verjetnosti napovem, da zadnje misli verjetno nihče ne komentiral – ker ne bo niti opazil, da je z njo nekaj narobe. Imamo tri možnosti razlage, kaj nam želi superminister povedati. Zadostoval bo poskus določitve, katere od teh treh možnosti novinarskega poročila bi on sam sprejel kot dovolj dobre in katere ne:

(1)   Minister je kar na tviterju objavil vest, da vlada znižuje RTV prispevek.

(2)   Minister je na tviterju objavil vest, da vlada znižuje RTV prispevek.

(3)   Minister je objavil vest, da vlada znižuje RTV prispevek.

Teza »Da je nekaj napisano na twitter, ni newsworthy«, ni novicevredno, nam očitno izloči prvo in drugo možnost. Minister nam želi preprosto povedati: ni pomembno, po kakšnem mediju kaj sporočam; »poudarek«, da je to objavljeno na tviterju, je napačen.

Ampak s tem smo že zašli v past, kamor nas je speljal. Seveda ne gre za to, da nekaj, kar je zapisano na tviter, je ali ni newsworthy. To je red herring. Gre za to, ali je nekaj, kar je bilo sporočeno po tviterju, ustrezno sporočati preko takšnega medija, in še to v situaciji, ko nimamo (če sem prav preveril) prav nobenega drugega medijskega kanala, ki bi nam isto vsebino bolj izčrpno pojasnil. To je prvi vidik – ni drugih pojasnil ministrstva. Drugi je s tem povezana teža novice. Minister se bo moral strinjati vsaj s tem, da tako radikalna novica o desetprocentnem rezu v naročnine in posledičnem siromašenju javnega servisa zasluži kakšno pojasnilo in da slednjega ni mogoče spraviti v 140 znakov – ali pa bi si jih vsaj zaslužilo več. Znakov namreč.

Glavni in edini medijsko-socialni kanal

Turkovo ravnanje razpira žgoče piarovsko in tudi splošnomedijsko vprašanje, kdaj in v primeru kakšnega tipa političnih obvestil je lahko tviter kot socialno omrežje glavni ali celo edini medij, s katerim neko obvestilo skomuniciramo javnosti. Nenazadnje je tviter kot mikroblog predvsem namenjen komentiranju ali vsaj sekundarnemu obveščanju (npr. ministrstvo na njem opozori na nek dogodek ali zapis drugje). Ne spletni strani njegovega superministrstva ni nobenega posebnega obvestila v smislu »Naš minister tudi tvita. Kakšno malenost lahko izveste tudi tam. In samo tam.« Pa bi lahko bila, ker na tej strani podrobnejšega obvestila o nižanju RTV naročnine ni.

Pričakovano je zato že itak odiozno obarvana vest z vsem potencialom, da jo razumemo kot še en aroganten poseg oblasti v medije, z odvzemom pojasnila videti še bolj cinična. Kot če bi kakšen šef (ali politik) kar po SMS-u sporočal podrejenim, da jim reže plače za prav takšen odstotek, potem pa bi na zgrožene poizvedbe prizadetih hitel dajati pojasnilo: Veste kaj, SMS je čisto newsworthy medij!

Iz radovednosti sem poskušal preveriti, kaj točno tvitajo politiki širom sveta. In nisem naletel na nič primerljivega. Tviter še vedno velja za pomožni, ne glavni in edini medijski kanal. Zato se mi še bolj zdi, da se naš minister zgolj lažno sklicuje na svojo medijsko progresivnost. Pač pa sem odkril zanimivo stran, ki beleži zbrisane tvite politikov – Politwoops. Takšne torej, ki so jih politiki, po premisleku, sami cenzurirali. Brez skrbi, pri nas se kaj takega ne more zgoditi.