Naj bo takoj jasno: pozivi k uboju Janše so zavržno, nedopustno in verjetno tudi kaznivo dejanje. Bojim se živeti v državi, kjer rastejo tovrstni grafiti – pa naj pozivajo k linču ali smrti kogarkoli.

Govorim o grafitu »Ubi Janšu«, ki se je pojavil nekje v Ljubljani. Zapis očitno fingira (ali pa ne) rabo v jeziku naše bivše skupne domovine; verjetno je celo variacija drugega, ki se glasi »Zoki ubi Janšu« in po svoje morda kompromitira Jankovićeve volivce. Ne vemo, kdo ga je spisal in s kakšnimi motivi, morda šaljivimi ali celo kot oseba, ki želi pomagati Janši s tem, da ga predstavlja kot ultimativno žrtev – toda za javno obsodbo tukaj in zdaj to ni pomembno. Vse ostalo je na organih pregona. Jeseni leta 2009 se je v ZDA neznana oseba spomnila, da bi na Facebooku odprla glasovanje, ali je treba ubiti Baracka Obamo:

The poll asked respondents “Should Obama be killed?” The choices: No, Maybe, Yes, and Yes if he cuts my health care.

Primer vsaj nekoliko spominja na slovenskega: posredno apelira k smrti politične osebe, medtem ko ga naš pravzaprav zapoveduje.

Tiščanje glave v pesek

Danes se je na portalu, ki nesporno favorizira Janšo, pojavil naslednji prispevek:

Naslov, poudarki, intervjuvanci in motivi so znova vnaprej predvidljivi in prirejeni na način, da bodo branili predsednika vlade. Že videno in preizkušeno. Toda prav v tej gesti spregleda (češ: saj vemo, o čem in kako bo pisal Siol in o čem Aleksander Kolednik, nič novega) že tiči prva nevarnost: domnevam da bo večina slovenskih medijev, ki želi biti profesionalno nevtralna, zaradi pripisa tovrstne politične motiviranosti tega ignorirala. In se bomo znova znašli v pasti: namesto, da bi se pogovarjali o stvari sami, o grafitu in grožnji premierju, o tem, ali to je sovražni govor ali ne, se ne bomo. Ohranjali bomo status quo in hkrati legitimirali politizacijo medijev. Njihova polarizacija (in s strani novinarskega ceha povsem spregledana politična okupacija) se bo le poglobila, z nekaj tiščanja glave v pesek bo šla v nič substancialna razprava. »Levi« novinarji se bodo zadovoljili z novim indicem o politizaciji Siola, »desni« novinarji bodo dobili še en dokaz o levičarstvu slovenskih novinarjev, ki jih znova in znova ignorirajo le zato, ker so menda prodane duše. Vse po starem, vse razklano.

Sovražni govor

Osnovna poanta članka je jasna: varuhinja človekovih pravic se spreneveda, v tako očitnem primeru grafita ne želi zaznati sovražnega govora. Naslov prispevka je dovolj indikativen in obremenilen zanjo. Daljši odlomek:

Varuhinjo človekovih pravic Zdenko Čebašek Travnik smo povprašali, kako komentira sovražne grafite, ki pozivajo celo k uboju Janše, in ali namerava zaradi omenjenih grafitov ukrepati. Iz njenega urada so nam odgovorili, da se lahko varuhinja v posameznem primeru odzove, če sovražni govor uporabi na primer predstavnik oblasti v odnosu do šibkejšega posameznika oziroma ranljivih družbenih skupin (etničnih manjšin, invalidov, istospolnih…).

Namen sovražnega govora je namreč, kot pravijo, ponižati, razčlovečiti, žaliti, ustrahovati, poslabšati položaj tistih, proti katerim je naperjen, ter jim odvzeti dostojanstvo. “Praviloma je sovražni govor naperjen proti družbenim manjšinam oziroma družbeno močnejši odvzema dostojanstvo šibkejšemu. Osebe na javnih funkcijah ne sodijo med družbeno šibkejše,” so zatrdili.

Poudarili so, da vsak primer t. i. sovražnega govora še ni kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, kot ga opredeljuje kazenski zakonik in da so zaradi varstva svobode izražanja in še posebej svobode medijev, pogoji za kazenski pregon govorjene ali pisane besede upravičeno zelo strogi.

“Evropsko sodišče za človekove pravice v svoji sodni praksi pogosto navaja, da svoboda izražanja pomeni enega izmed temeljev demokratične družbe, pogojev za njen napredek in za razvoj vsakega človeka. Poudarja tudi, da se svoboda izražanja ne nanaša le na informacije ali ideje, ki jih sprejemamo naklonjeno, temveč tudi na tiste, ki lahko prizadenejo, šokirajo ali vznemirjajo javnost ali posamezne skupine. To terja zahteva po pluralizmu, tolerantnosti in širini duha, brez katerih ni demokratične družbe,” so zaključili.

Če je novinar postopak korektno, potem moramo biti nad povedanim (in nepovedanim) šokirani. Resda obstaja tehnična in tista bolj ohlapna definicija sovražnega govora, vendar grafit »Ubi Janšu« ne postavlja dileme razločitve med eno in drugo. Nemogoče je spregledati, da ima nevarno sovražne učinke, tudi če bi se ne bali za življenje omenjenega. Zagovarjati (tudi) grafit, če se je zgoraj povedano nanašalo nanj in ni izvzeto iz konteksta, s pravico do svobode izražanja, je povsem deplasirano in neokusno. Ne vem, ali je v pristojnosti urada, da v tem primeru potencialno kaznivega dejanja ukrepa, vsekakor pa me čudi, če ob reakciji na grafit tega ni vsaj omenil in nakazal. Tudi če res ne bi šlo za sovražni govor v tehničnopravnem smislu. Dopuščam seveda možnost, da je bil urad zaveden. A zdaj je na njem, da pove več, sicer se je v mojih očeh popolnoma blamiral.