Moje včerajšnje dopoldanske teze, da nadškof Uran grdo demantira nadškofa Stresa, ni demantiralo nič v nadaljevanju. Na Siolu se je nadškof Stres, ki so ga očitno ekskluzivno pridobili za intervju takoj po objavi Uranovega zasebnega pisma škofom, razgovoril prav in natančno o nekonsistenci, o kateri sem včeraj na široko pisal. Ob tem je znova postopal na znani način: slovenska RKC ob parnih dnevih »afero Uran« komentira v nulo (pa še kakšno drugo), ob neparnih pa se sklicuje, da za to nima pristojnosti. K sreči je bil paren dan. Poglejmo si nekaj poudarkov (naslovi so moji):
Zanikanje teze, da je šlo za izgon
Ob tem je ponovno poudaril, da ni šlo za noben kazenski ukrep oziroma izgon iz države. “Z nadškofom Uranom sva v skupni izjavi, ki sva jo podpisala, pred desetimi dnevi, to tudi zavrnila,” je povedal in dodal, da je šlo je za ukrep Svetega sedeža, s katerim so želeli preprečiti, da bi izbruhnil kakšen škandal.
So wittgensteinovske stvari, ki so onstran komunikacije, in o njih ni mogoče govoriti
Stres je na naše vprašanje, ali se mu ne zdi, da Cerkev vodi nenavadno komunikacijo z javnostjo, saj ima ta vse več vprašanj, dobiva pa vse manj odgovorov je odgovoril, da včasih o nekaterih stvareh ni mogoče govoriti.
Usodnost interpretacije besede izgon
O podpori, ki jo verniki kljub vsemu namenjajo upokojenemu nadškofu, pa je dejal, da je vse to sprožil nesporazum okoli besede izgon. Ponovno je poudaril, da je Cerkev z ukrepom želela Urana zaščititi, tako da bi ga ubranila pred določenim medijskim pritiskom. “Zato so v Vatikanu mislili, da je bolje, da se umakne,” je še pojasnil nadškof Stres.
Rezime: skupna izjava obeh škofov v ničemer ne zanika začetne teze in besede & interpretacije o izgonu, ki jo je opisal Uran. Stavek, ki naj bi po navedbah nadškofa Stresa to storil, je v pismu lahko le:
Res je, da je nadškof Uran v dosedanjih pogovorih v Vatikanu v pokorščini sprejel navodilo, da se v bližnji prihodnosti začasno umakne iz Slovenije. V tem ne vidiva kršitve človekove pravice do bivanja v domovini, ampak spoštovanje pravice Cerkve, da klerikom zapove kraj bivanja.
Ampak ne bo držalo, kot sem ugotavljal že včeraj: razumeti nekaj kot izgon nikakor ne izključuje sprejetja tega dejanja v pokorščini. In zatrditi, da izgon ni kratenje človekove pravice, še ne izključuje tega, da je naš prostovoljen pristanek na odhod iz države kaj drugega kot izgon. Toda tudi če bi bilo res, da si je Uran premislil in 25. julija v skupnem pismu ukrepa proti sebi ne razume več ne kot izgon in nujno ne kot kazen (kajti če je ne razume kot izgon, je ne razume več kot kazen), s čimer bi zanikal samega sebe, tega v skupnem pismu ne moremo najti. Da bi resnično lahko verjeli Stresovi implicitni tezi, da si je Uran zdaj nenadoma premislil in svojega odhoda iz države ne razume ne kot kazen in ne kot izgon, bi potrebovali njegovo, tj. Uranovo potrditev oziroma bolj substancialno razlago. Zgornji stavek ne dokazuje ničesar, razen močne želje, da bi odhod v tujino piarovsko predstavili kot blagohotno in benigno dejanje Vatikana, s čimer bi seveda zmanjšali vtis rigoroznosti in krivičnosti kazni. Če je Uran nedolžen, vse skupaj deluje maksimalno perverzno: bolehen se mora umakniti iz domovine le zato, da se govorice poležejo in ne pride do medijskega (!) pohujšanja, on pa naj bi za nameček celo soglašal, da s tem ne trpi nobene kazni?
Medijsko pokritje
Po današnjem in včerajšnjem prebiranju časopisja lahko ugotovim, da zgornjega neskladja niti nihče ni problematiziral – nekateri pisci so ga le omenili. Z vidika analize medijskih vsebin pa je še hujša ignoranca do naslednjih čisto medijskih kontekstov:
Prvič, prav noben medij se ni vprašal, od kdaj se slovenski škofje ali njihovi bližnjiki odločajo za objavo na spletnem portalu Požareport. A da zdaj Ognjišče, Družina in drugi cerkveni mediji niso več dovolj dobri? Mar stran Bojana Požarja ne slovi, med drugim, tudi po objavah ekskluzivnih dokumentov po diktatu politike (predvsem ene stranke)? Je morda posredi spinning, ki ne izhaja iz cerkvenih, prej iz bolj politično-cerkvenih premislekov? Bi se vir, ki želi dobro nadškofu Uranu, res odločil za Požareport?
Drugič, apostolski nuncij naj bi Uranu že 18. novembra 2010 namignil, »da je bila v zadnjem trenutku preprečena objava delikatnih novic v časopisu«. Zlahka si predstavljamo, da je preprečitev objave bila dosežena na dva načina: lahko da so jo kleriki preprečili pri viru ali prenašalcu informacije, lahko pa seveda, da so posredovali pri samem časopisu. V tem zadnjem primeru bi potem šlo za cenzuro. Kaj se zdi verjetneje in pri katerem časopisu so to dosegli, če so?
Tretjič, prav noben medij ni komentiral napada na časnik Dnevnik – Uran v svojem pismu spregovori o lažnivih informacijah in navajanjih (dvakrat uporabi take izraze) v tem časopisu 8. maja letos, kjer med drugim zapišejo, da naj bi Uran zavrnil vatikanski predlog za test očetovstva. Ta podatek torej ni točen, sledi iz Uranovega pisma. Toda s prav istim podatkom je decidirano postregel časopis Večer 25. julija, pravzaprav s popolno zgodbo o Uranovem zanikanju očetovstva že leta 1992 in tudi vatikanski zahtevi po testiranju:
Cerkvenemu vrhu v Rimu naj bi ga bil pod prisego in očitno prepričljivo zanikal, že ko je bil pred božičem 1992 pod prejšnjim papežem imenovan za škofa, in nato spet, preden je jeseni 2004 s premikom v nadškofa in metropolita v Ljubljani dobil najvišjo službo v Cerkvi. Vatikanska kongregacija nasprotnih dokazov najprej ni imela, nazadnje pa, Sveti sedež naj bi bil od danes 67-letnega Urana terjal test očetovstva, a naj bi ga bil nadškof zavrnil. Vztraja, da nima otrok, da ni prelomil celibata.
…
A za Vatikan je nadškofov prekršek, nepriznano domnevno očetovstvo dveh otrok, danes odraslih oseb, s tem pa nespoštovanje celibata, dokazan. Prejšnjemu ljubljanskemu nadškofu je odvzeta vsa oblast, v Cerkvi nima več pravice odločati, ne sme se več pojavljati v javnosti, prepovedano mu je javno maševati. Močni razlogi so, ko papež tako radikalno poseže, pravijo naši viri, to stori, ko res mora.
Zanimivo, novinarka Vanessa Čokl se je kasneje, 31. julija, celo pohvalila, kako Večer glede tega citirajo avstrijski in italijanski mediji, in to celo z majhnim skritim namigom:
Medtem ko v zvezi z disciplinsko selitvijo predčasno upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita Alojza Urana iz Slovenije, zaradi domnevnega očetovstva in zamolčane prelomitve celibata, Večer citirajo italijanski in avstrijski mediji, na poročanje nekaterih drugih slovenskih medijev reagirata kardinal Franc Rode, Uranov predhodnik v Ljubljani, in tiskovni urad Slovenske škofovske konference (SŠK).
Toda v današnjem članku, ki komentira Uranovo pismo, niti z besedo ne omeni, da je bralcem Večera (in časopisja v Italiji in Avstriji) postregla točno s tako in še bolj pikantno zgodbo, ki jo zdaj Uran vehementno zanika. Laže Uran ali natolcuje Večer?
Zgodba o izginulem pismu
O tem, kako se zgodba o Uranu sprevrača v cerkveno kriminalko tipa Ime rože, kjer sicer morda dobivamo medijske umorjence, ne ravno prave, o pisemski semiotiki in o tem, kako tudi Pošta Slovenije morda več ni to, what used to be, pa naslednjič:
“To pismo, namenjeno vsem slovenskim škofom, je bilo očitno poslano 20. junija ali kakšen dan pozneje. Nekateri izmed škofov so mi v pogovoru po telefonu omenili, da so prejeli pismo nadškofa Urana, kar me je precej presenetilo, ker tega pisma sam nisem prejel. Prepričan sem bil, da je verjetno nadškof Uran to pismo poslal le nekaterim članom škofovske konference. Čez nekaj dni sem bil pri nadškofu Uranu osebno, tudi on mi je omenjal pismo, ki mi ga je poslal. Povedal sem mu, da njegovega pisma nisem dobil. Oba sva se zelo čudila, kako to, da pismo ni prišlo. On je vztrajal pri tem, da je pismo poslal, jaz sem vztrajal, da pisma nisem dobil. Zato mi je dal še eno kopijo, ki jo je imel pripravljeno na mizi, lastnoročno napisal moje ime in mi kopijo pisma izročil. Tako sem tudi sam prišel do njega. To je moralo biti nekje v začetku julija. Potem sem čez dva tedna, točneje 23. julija, to pismo tudi sam dobil po pošti, poštni žig nosi datum 20. junij. To pomeni, da je bilo pismo dejansko po pošti poslano 20. junija tako kot vsem ostalim škofom in je do mene potrebovalo dober mesec dni. 23. julija sem ga dobil, na pismu je manjkala ena od dveh znamk, ob strani je bilo malo pretrgano. To je moja zgodba o tem pismu.”