Ko nadškof Uran demantira nadškofa Stresa

Danes objavljeno interno pismo škofom, ki naj bi ga spisal izobčeni in kompromitirani nadškof Uran, postavlja celo vrsto »forenzičnih« in drugi izzivov pred novinarje in komentatorje. Že ob prvem branju sem opazil vrsto neskladij – nekonsistenten je sam Uran, nekonsistentne so njegove izjave glede ne SŠK in RKC, nekonsistentna je njegova zgodba, ko jo primerjamo z uradno oziroma medijsko znano:

O tem več, ko bom najprej z zanimanjem pogledal, kaj tega so uspeli zaznati mediji, nedvomno ponižani tudi zaradi dejstva, da anonimni škofje raje kot z njimi sodelujejo z Bojanom Požarjem; nič novega in znova simptomalno. Med zame najbolj intrigantna stališča iz pisma se uvršča Uranovo »nasprotovanje« nadškofu Stresu glede interpretacije dogodka kot izgona. In s tem povezano poimenovanje kazni, ki da je doletela nadškofa, osumljenega očetovstva. Sam sem od vsega začetka striktno govoril o »izgonu« Urana iz države, čeprav sem kasneje zasledil ostro kritiko uporabe tega izraza kot menda netočnega.

Stres napadel oznako »izgon«

Poglejmo si to kritiko v najbolj intenzivni obliki. V intervjuju za Družino ga novinar sprašuje in nadškof Stres odgovarja:

Se vam zdi beseda »izgon« primerna?

Ta beseda, ki je izšla celo iz cerkvenih krogov, močno zavaja in je v največji meri kriva za nelagodje in ogorčenje nekaterih vernikov. Tisti, ki so jo prvi uporabili in »lansirali«, so krivi za nastali razdor in povsem neutemeljen gnev, ki ga je ta beseda povzročila.

Kdo jo je sploh uporabil prvi? Od danes naprej vemo – nesporno nadškof Uran osebno, in to že 20. junija letos v omenjenem pismu škofom:

Izgon iz domovine, kateri sem zvesto in z ljubeznijo služil sveti Cerkvi in svojemu narodu 42 let v duhovništvu in zadnjih 20 let kot škof, je zelo huda kazen, ki je globoko zaznamovala moje življenje. Sedaj, postaran in bolan, potreben pomoči in nesposoben samostojnega življenja, mi je ukazano, naj zapustim svojo domovino! Izgnan sem iz svoje Cerkve, ki se jim vedno služil s popolno predanostjo. Ostajam globoko prizadet tudi in začuden tudi nad samin načinom izgona: naložena mi je bila cerkvena kazen, ne da bi bila poprej dokazana in predstavljena moja krivda. Zato menim, da je ta kazen krivična.

Kasneje v pismu Uran prosi še za navodila za »čas prestajanja kazni v tujini«. Nadškof Stres, nedvomno tudi sam med prejemniki predhodnikovega pisma, v intervjuju za Družino torej nesporno (nehote) obsoja nadškofa Urana, kajti prav on je dejanje opisal kot izgon. In to, da bi zadrega bila še večja, v navedenem odstavku celo trikrat! Krivca torej imamo, Uran je sam »prvi uporabil« izraz in je zato kar on kriv za nastali razdor in gnev, kakor mu očita Stres. Ne mediji in ne zlobneži.

Ampak da bi bila ironija popolna, aktualni nadškof metropolit v istem intervjuju kasneje še enkrat ponovi svojo obsodbo uporabe besede »izgon« in celo pripiše Uranu, da se je od nje distanciral:

Ponavljam, da je govorjenje o »izgonu« v tem primeru povsem neprimerno in zavajajoče in sva se od uporabe tega izraza z nadškofom Uranom v skupni izjavi tudi distancirala.

Po Stresu se torej od pojma »izgon« ni distanciral le on, ampak tudi Uran. K sreči, ali pa ne, to ne drži, kajti v njuni skupni izjavi ni povedanega nič o tem in trditev preprosto ni točna.

Kazen ali zgolj zaščita dobrega imena

Aktualni ljubljanski nadškof pa ni le vedel, da Uran vatikansko sankcijo razume kot »izgon«, saj je prebral njegovo pismo, tudi sankcijo je poskušal prikazati v popolnoma drugačni luči kot kaznovani, čeprav je dobro poznal njegovo stališče. V intervjuju za Družino namreč kazni ne razume niti kot ostre in celo ne kot kazni, le kot dobrohotno dejanje zaščite. Berimo:

V prime­ru nadškofa Urana gre samo za to, da se začasno umakne, dokler se ne poležejo in razčistijo govorice na njegov račun. Namen je bil zaščita njegovega dobrega imena in preprečitev pohujšanja v Cerkvi.

…

Ne vem, zakaj bi bila odločitev, da gre za določen čas v bližnjo tujino, da se izogne stalnemu pogrevanju govoric, ostra. Iz bližnje preteklosti vemo za primere, ko so se javne osebnosti, ki so postale predmet nadležne medijske pozornosti, same od sebe umaknile v tujino, in to neprimerno dlje kot samo nekaj kilometrov za mejo.

Stresova in Uranova interpretacija se torej maksimalno razlikujeta: Uran izrecno govori o kazni, o njeni krivičnosti, o svoji prizadetosti, pokori, začudenosti in izgonu. Stres pa situacijo miri, tudi za ceno neposrednega zanikanja Uranovih čustev in njegove eksegeze: ni nobene kazni ali izgona, gre za samoumevno zaščito dobrega imena, ki jo je izpeljal Sveti sedež zaradi medijskega pogroma, umik je nadvse prijazno dejanje, ki ga je Vatikan omogočil osramočenemu nadškofu.

Do današnje objave Uranovega pisma bi lahko morda Stresu še verjeli, čeprav s težavo. Po tej objavi mu več ne moremo – demantiral ga je njegov predhodnik.