Vsi so venci vejli – o zaroti molka in njeni žrtvi

Zakaj dr. Jože Pirjevec ni nastopil kot govornik na slovesnosti pri Ruski kapelici? Je bil sploh povabljen, v kar zaenkrat nihče niti ne dvomi? Če nujno ja, mu je nastop res preprečil kabinet predsednika vlade?

Danes se Planet Siol glede te zgodbe že spet trudi, da bi manifestiral prakso vobče znanega političnega kompromitacijskega novinarstva, kot sem jo že neštetokrat opisal (in v zadnjem mesecu prav za ta portal). V prispevku, ki ima en samcat prozoren namen, namreč grobo diskvalificirati akademika Jožeta Pirjevca kot lažnivca, politikanta in renegata:

Ključen v tej argumentaciji ad personam je že prvi stavek, v katerem je, če upoštevamo še dodatno adhominalno generalizacijo iz naslova, navedeno bistveno: »Zgodba o nekem zgodovinarju, ki ne navaja dokazov. Pirjevec trdi, da mu je premierjev kabinet preprečil govor pri ruski kapelici. Dokazov za to nima, sklicuje se le na predsednika Društva Slovenija Rusija Geržino. Ta pa njegovih navedb ni potrdil.«

Je ta trditev resnična? V skrajno dekontekstualiziranem smislu: Geržina pred kamerami res ni potrdil, da je premierjev kabinet zahteval Pirjevčevo odstranitev, a je to povedal zgodovinarju in morda še komu. In zanikal besed eksplicitno ni – zelo bistveno. Razen tega je pritrdil, da je bil Pirjevec povabljen in načrtovan kot govornik. Novinar Aleš Žužek to pomembno dejstvo gladko zamolči, saj bi sicer moral podati tudi pojasnilo, zakaj in od kod je prišlo do govornikovega umika: med trditvijo, da je bil Pirjevec umaknjen in da je bil umaknjen zaradi zahteve predsednika vlade, je seveda razlika, zato zavrnitev druge terja pojasnilo glede prve. Poglejmo si Geržinovo izjavo na POP TV:

»Z akademikom, zgodovinarjem, prijateljem, našim članom Pirjevcem sva potem sklenila, da zaradi danih okoliščin ljudi v imenu društva nagovorim jaz,« je novinarjem ob kapelici danes pojasnil Geržina. “Odločitev ni bila lahka, s prijateljem Pirjevcem sva vse dobro premislila. In v imenu dobrih odnosov z Rusijo, v imenu vseh ljudi, ki so prišli, ne da bi vedeli za stvari, ki so za nekoga bolj, za drugega manj pomembne, mislim, da je prevladala strpnost in to, da je bil osrednji cilj lepa spominska slovesnost…

»Pirjevec je realist. Zagotovo mu ni prav, vendar ravno s ciljem, da ne bomo te naše domače teme prenesli na ta parket, sva vse to razumljivo brez čustev vzela in gleda v bodočnost.«

Se pravi: imamo Geržinovo priznanje, da je bil Pirjevec načrtovan za govornika, in tudi odkrit namig, da je bil umaknjen. Imamo Pirjevčeve javne izjave, ki mu jih je zaupal Geržina – spet o tem, da so bile izrečene grožnje in pogojevanja s strani kabineta predsednika vlade, da ne sme nastopiti pri Ruski kapelici. Nimamo pa javnih Geržinovih potrditev tega. Je iz tega mogoče sklepati, da Pirjevec ne navaja dokazov in laže? Ne: saj vendar ponuja besedo predsednika društva. Na sodišču kot dokazno gradivo lahko šteje tudi zaprisežena izjava, beseda ima status dokaza. Ni mi znano, da bi svoje besede Geržina zanikal, vedno se je izmikal le s tem, da zapleta ne komentira – novinar Žužek je tu hote ali nehote netočen. In kaj naj bi se potem zgodilo, kaj je tisti X, zakaj je bil Pirjevec umaknjen, če ni šlo za zahtevo vlade? Ker ni nobenega motiva, na katerega bi lahko pomislili, se zdi verjetnejša druga možnost, kjer mrgoli dodatnih namigov in slutenj. Induktivni premislek bi zato moral pojasniti kar nekaj nenavadnih indicev in vsem po vrsti se novinar izogne. Poglejmo.

Prvič, skoraj nemogoče je zanikati, kot rečeno, da je nekdo dosegel umik govornika. Toda manjka navedba motiva: kdo bi ga umaknil in zakaj? Zdi se, da novinar tu neposredno namiguje, da si je zgodovinar zgodbo izmislil.

Drugič, kako pojasniti dejstvo, da je doslej društvo suvereno odločalo o izbiri govornikov, zdaj pa se je v njeno avtonomijo, z njegovim tihim (in škandaloznim) soglasjem, vtaknil kabinet predsednika vlade, in to celo nadvse uspešno?

Tretjič, kako pojasniti, da pri spominski slovesnosti na Vršiču ni bilo nobenega predstavnika predsednika republike, ki je bil tam navzoč vsa ta leta in desetletja? Od kod ta preobrat?

Četrtič, kako pojasniti dejstvo, da je letos prvič venec polagal tudi predsednik vlade, čeprav je doslej to počel le predsednik republike?

Petič, kako pojasniti dejstvo, da so položili kar dva venca? Venec predsednika republike so položili zunaj slovesnosti skrito javnosti že eno uro pred tem (kar precej spominja na bizarno »vadbeno« petje himne pred začetkom letošnje državne proslave še pred protokolarnim prihodom predsednika republike)? Ta zaplet je v medijih bil skoraj povsem prezrt.

Šestič, kako pojasniti dejstvo, da se organi društva in njegov predsednik zavezujejo k nekakšnemu molku – le čemu, o čem in zakaj? Kaj bi bil ta X, če ne tisto, kar zatrjuje Pirjevec?

Mar niso vse to močni indici za ugotovitev, da si je kabinet predsednika vlade zamislil slovesnost po svoji meri, da je posegel v suverenost društva, v tradicijo slovesnosti, znova izgnal predsednika države iz nje (tudi njegov kabinet zapletov ne komentira), in da torej potemtakem ideološko-politični izgon zgodovinarja Pirjevca ni manj, temveč kvečjemu še bolj verjeten?

Znašli smo se v zagonetni situaciji, v kateri morda laž in manipulacija najbolje prosperirata: Pirjevec (verjetno) po svoje razume Geržino, Geržina po svoje razume Janeza Janšo (in zato molči), organi društva »Slovenija – Rusija« razumejo predsednika, Geržino in Janeza Janšo skupaj, zato se odločijo in uradno sprejmemo sklep, da »zapletov« ne bodo javno komentirali, isti organi po svoje razumejo tudi protestno pismo dr. Nede Pagon, a se do njega spet distancirajo, češ z njim nimamo nič. Vsi so blazno razumevajoči, res! In potem lahko član upravnega odbora društva Igor Furlan navidez dignitetno reče: »Društvo je doslej vedno poskušalo delovati apolitično.« Malo morgen: kaj pa je apolitičnega v tem zanikovanju in molčanju? Prav nič, tiho pristajanje na udeležbo v politikanstvu je samo vrhunska lepodušniška političnost, in to predvsem istega društva! Blazno razumevanje  je tu le evfemizem za kolaboracijo. Nič ni presenetljivo, če je v tej zaroti molka, skriti za fasado diplomatskih razlogov, nemudoma prikazan za poraženca tisti, ki ga zdaj kompromitirajo kot lažnivca brez dokazov. Glasen zmagovalec v tej situaciji, ko se vsi zavežejo k delnemu ali polnemu molku, je zato le eden in troedin: sprenevedanje, zanikanje in laž.

To sta zdaj dva izziva. Prvi zadeva zaroto molčanja in njene akterje. Drugega vedno znova ponavljam: pisanje Planeta SIOL je vržena rokavica Društvu novinarjev Slovenije, medijski stroki in profesionalizmu, politiki in javnosti v celoti. Da ne bo prepozno in da ovenelih vencev za slovenske medije ne bomo polagali ločeno.