Moja včerajšnja skepsa, kako da bodo poročali slovenski mediji o izgonu upokojenega nadškofa Urana na podlagi zapisa v Dnevniku, je bila v veliki meri neupravičena. Odziv je bil velik, čeprav novinarji posebnega raziskovalnega dela opravili niso. Z eno izjemo glede prvega: cerkveni katoliški mediji so se ovili v popoln molk (Družina, Ognjišče, itd.) in svoji publiki niso privoščili niti besede, čeprav bi jo morali prvi. Desni mediji so pričakovano izkazovali le majhen interes (povzemali so vest STA), brez posebne motivacije, med prvimi in najbolj ažurnimi sta v Dnevnikov zapis zagrizla MMC RTVS in Finance, nedvomno po zaslugi svojih »nespečih« redakcij.
The whole story
Najbolj je presenetil današnji Večer, v katerem v rimskokatoliške kroge zelo dobro in naklonjeno posvečena novinarka Vanessa Čokl skorajda zapiše »the whole story« – kar ni uspelo prav nikomur danes in včeraj. Se pravi: nadškof Alojz Uran naj bi imel dva odrasla otroka, hodil naj bi na zagovore v Vatikan, ta je zahteval test očetovstva, a ga je odklonil. In še: Uran pred leti ni zapustil svojega položaja zaradi bolezni, ampak je bil odstavljen, že ob obisku Vatikana naj bi podpisal, da bo zapustil domovino:
Jasneje pa postaja, kljub molku ljubljanske nadškofije, tudi, kaj vse je bilo za ekspresno menjavo v vrhu ljubljanske nadškofije in metropolije v začetku leta 2010. Med ljudmi je marsikaj krožilo, uradno pa je obveljalo, da se takratni mariborski nadškof pomočnik Anton Stres v Ljubljano za nadškofa in metropolita seli zaradi slabega zdravja svojega predhodnika na nadškofovskem sedežu Alojza Urana. A ni bilo samo zdravje. Nadškofa Urana je Sveti sedež pod papežem Benediktom XVI. odstavil. Sveti sedež v lokalnih Cerkvah kadruje in kaznuje prek svojih najvišjih diplomatskih predstavnikov apostolskih nuncijev. Prejšnji nuncij Španec Santos Abril y Castello, danes kardinal v Rimu, je bil v Sloveniji, ko je bil za nadškofa v Ljubljani postavljen Uran. Preden je bil predčasno zamenjan, je nadškof moral v Vatikan.
To je običajni postopek v takšnih primerih in prejšnji ljubljanski nadškof je po naših informacijah takrat podpisal, da se bo umaknil iz domovine. Najprej je bil v načrtu Izrael, a se ni izšlo, zdaj naj bi bilo odločeno, da gre v Trst, očitno v neokatehumensko skupnost. Greh najstrožje sankcioniranega nadškofa? Nepriznano očetovstvo. Cerkvenemu vrhu v Rimu naj bi ga bil pod prisego in očitno prepričljivo zanikal, že ko je bil pred božičem 1992 pod prejšnjim papežem imenovan za škofa, in nato spet, preden je jeseni 2004 s premikom v nadškofa in metropolita v Ljubljani dobil najvišjo službo v Cerkvi. Vatikanska kongregacija nasprotnih dokazov najprej ni imela, nazadnje pa, Sveti sedež naj bi bil od danes 67-letnega Urana terjal test očetovstva, a naj bi ga bil nadškof zavrnil. Vztraja, da nima otrok, da ni prelomil celibata.…
A za Vatikan je nadškofov prekršek, nepriznano domnevno očetovstvo dveh otrok, danes odraslih oseb, s tem pa nespoštovanje celibata, dokazan. Prejšnjemu ljubljanskemu nadškofu je odvzeta vsa oblast, v Cerkvi nima več pravice odločati, ne sme se več pojavljati v javnosti, prepovedano mu je javno maševati. Močni razlogi so, ko papež tako radikalno poseže, pravijo naši viri, to stori, ko res mora.
Javni interes vs. zasebna Jobova preizkušnja
Kot sem nakazal že pred meseci, v primeru »afere Uran« ne obstajajo prav nobeni profesionalni novinarski zadržki, ki bi preprečevali, da o nadškofovi usodi in njegovih morebitnih potomcih ne bi smeli vedeti česarkoli. Težava nastopi povsem drugje: kako zaradi vpletenih in tistih, ki ustvarjajo zaroto molka (se pravi nadškofa samega, slovenskih škofov, Vatikana) sploh izluščiti merodajno informacijo, še zlasti, ker je osnovni in daleč najbolj verjetni motiv izgona nadškofa javno zanikan. Nobenega dvoma ne more biti, da takšno hermetično ravnanje najbolj škodi prav protagonistom samim, kot tudi Cerkvi, medtem ko je ravnanje katoliških medijev naravnost sramotno. Ker tudi novinarka Večera ne postreže z nobenimi izrecnimi dokazi, le z »zaupnimi viri«, ki so lahko hitro zlorabljeni, se s tem hitro znajdemo na spolzkem terenu novinarskega poročanja.
A to izjemno in zelo redko videno dejanje ostrakizma, o katerem na veliko ugibamo od včeraj, odpira še celo vrsto pravnih in čisto človeških dilem. Odnosa civilnega in cerkvenega prava, njune meje, ko gre za poseg v človekove pravice (in nesporno je tu kršena Uranova ustavna pravica, da si izbira mesto svojega bivanja kot državljan republike Slovenije), vprašanje posega v suverenost države s strani druge institucije, ki ji Vatikan podi državljana iz nje. Na tej točki je treba nadškofa braniti in se postaviti v pozicijo, ko so mu kratene fundamentalne človekove in državljanske pravice. Nenazadnje pa je na delu povsem človeška tragika človeka, ko naj bi, domnevno, v izbiri med Bogom in priznanjem svojih otrok, raje izbral prvo. Tragika bo za marsikoga tu lažna in tista avtentična bi se začela, če bi bil Uran povsem nedolžen in nič kriv v zgodbi – namreč med tem, ali zatajiti svojo vero v Boga ali svoje potomce, ne bi smelo biti nobene realne dileme. Razen če, religiozno navdahnjeni, anticipiramo nove in nove absurdne Jobove preizkušnje, ki da se postavljajo pred njega. A bodimo iskreni: vsaj za slehernega ateista zvenijo skrajno perverzno in nečloveško. In prav v tej perspektivi je nadškof Uran zelo mejen primer tragiškega junaka, kajti izhod pozna, čeprav za ceno vstopa v laiški stan, a se ne odloči zanj.
Če je v resnici povsem po nedolžen osumljen moralnega greha in skrunitve zaprisege k celibatu, tudi laganja Vatikanu, potem je obenem tudi jasno, kaj bi Uran moral storiti: namesto pripravljenosti na »soočenje s svojimi potomci«, kakor jo obljublja, bi se moral biti pripravljen soočiti z lažnimi obtožbami, kar bi lahko storil le, če bi pristal na teste o očetovstvu in se soočil z javnostjo in mediji. Povedano preprosteje: za resnico se je treba boriti in javnost je tu njegov zaveznik. Prav njegov primer je zato lep paradigmatski dokaz, kako so lahko mediji kot reprezentanti javnosti vendarle tvoje (edino) pribežališče, ko se ti godi krivica. A dokler tega ne stori in se pred njimi zapira v slonokoščene stolpe, nimamo dovolj tehtnih razlogov, da bi mu verjeli. Kaj je potem večji greh: spočeti potomce, kar je po sebi lepo, naravno in veselo dejanje, ali pač zanikati njih in to dejanje samo? Če izbira za Boga pomeni obenem tudi izbiro za življenje v takšni laži, potem do Uranovih trpkih preizkušenj – še zlasti ne pod pretvezo o privatnih zadevah ali izgovorom o prijaznem ljudskem škofu – res ne rabimo kazati posebnega usmiljenja.