Današnji dan (24.7.2012 ob 7.37) bo naplavil prvovrstni preizkus tega, kako poteka »media coverage« prvovrstnih novic pri nas:
Upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran mora po dekretu Kongregacije za škofe v Rimu čim prej zapustiti Slovenijo. To presenetljivo novico je v nedeljskih Oznanilih župnije sv. Jakob ob Savi objavil župnik te župnije in Uranov sorodnik Vlado Bizant. Gospod Bizant nam je včeraj zvečer novico potrdil. Kot je povedal, se je za javno objavo te vesti odločil po posvetovanju z nadškofom Uranom, predvsem zato, ker “mu za upokojenega nadškofa ni vseeno” in ker “imajo ljudje pravico, da so o odhodu msgr. Urana iz Slovenije obveščeni”.
Doslej smo, skratka, o izgonu upokojenega nadškofa iz Slovenije prebirali le v današnjem Dnevniku. Novica je v vseh pogledih izjemna, zaradi narave dogodka cerkvenega »ostrakizma« tudi senzacionalna, zadeva javni in širši interes, nadaljuje (moje) že začeto spraševanje o odnosu medijev do RKC in postavlja novinarstvo pred preizkušnjo: kako bodo poročali o odkritju novinarke Dnevnika, kako hitro, kaj bodo uspeli raziskati, kateri mediji bodo prizanesljivejši in zakaj, kako se bo to manifestiralo? V bistvu logično nadaljevanje tegale:
Na tej strani sem problematiziral tri vidike zadnje cerkvene afere. V prvem zapisu sem pokazal, na kakšen način nekateri slovenski mediji, konkretno Večer, poročajo o polomu mariborske nadškofije na izrazito pristranski, cerkvi naklonjen način. V drugem sem ugotavljal, da so poročila o domnevnem očetovstvu škofa Urana eksegetsko slaba: g. škof ni izjavil, da nima otroka, ampak zgolj, da so domneve o njegovem očetovstvu neutemeljene. V tretjem sem poskušal pokazati, da vprašanja škofom niso bila najboljša, da niso bila vsa in da so predvsem nezastavljena ali brez odgovora. V delu desnih medijev se je pričakovano razvil obrambni refleks, nekateri pa so se zadovoljili s spontanim »gate-keeping« in na ta način pomagajo RKC po liniji svojih političnih šefov.
Očetovstvo in javni interes
Neodvisno od vseh teh pripomb pa je jasno, da je RKC sama sebi največji sovražnik, ne mediji. Če bi prisluhnila poslanici svojega papeža, bi to lahko uvidela. V njenem maksimalnem interesu je, da svojim vernikom in javnosti pove resnico, če želi ohraniti pozicije moralne avtoritete. Če je zgodba o vatikanskem dekretu napačna in lažna, lahko z isto moralno avtoriteto govorca (božje) resnice informacijo ovrže. Podobno velja npr. za pikantno zgodbo o očetovstvu – tako kot politike mediji preganjajo, če so se včeraj sklicevali na družinske vrednote, potem pa so jih zasačili v postelji z ljubicami, ima tudi najširša javnost pravico vedeti, ali škofje pridigajo eno in delajo drugo. V zgodbi z očetovstvom g. škofa ni nič zasebnega in privatnega. Javni interes je tu povsem izpričan. In naloga medijev je, da delujejo v skladu z njegovim poslanstvom.