Kakšna je naloga medijev pri vzbujanju, kontroli ali »mediiranju« nacionalne, rasne ali kakšne druge oblike nestrpnosti? Je sploh kakšna, jo lahko skrijemo za načelo interesa informiranja javnosti? V Slovenskih novicah si svoje poslanstvo predstavljajo takole:
V Ambrusu opozarjajo, da bo v tem primeru veliko bolj krvavo, kot je bilo.
Čeprav v članku potem sicer ni omenjena kri, ki bo tekla, so pa spucane puške:
Pa smo izvedeli, da se možje v modrem že nekje skrivajo in čakajo, domačini pa bi takoj odreagirali: »To bi takoj telefoni začeli peti, še ko bi bili nekje med Ivančno in Muljavo. Iz druge strani pa sploh ne bi prišli, saj so v Strugi že spucali puške. Če bo še enkrat zaropotalo, bo veliko hujše, kot je bilo pred šestimi leti.»
Medijski neobrutalizem, tako rekoč dramatika krvi in sperme, lahko v določenem trenutku postaneta vodilo in gonilo nekega razvoja dogodkov. Pravo realnost začne diktirati medijska realnost in odzivi nanjo, razvije se interakcija. Seveda bi »novi« ambruški dogodki morali vse skrbeti. Obljube nasilja, če so javno izražene, pa sploh. A to tabloidnih medijih očitno ne gane preveč – zadovoljijo se s šokantnostjo, dramatičnostjo, ekscesnostjo. Skratka z vsem, kar prinaša branost. Ker drugi mediji o tem poročajo zelo skromno, smo na polju protislovnosti: tabloidi pišejo o tem, kar bi nas moralo skrbeti in so prinašalci informacij, ne-tabloidi molčijo. Prvi se formalno ne odzivajo ustrezno, drugi se sploh ne. Ali pa se bodo morali, če se bodo, na podlagi inicialnega pisanja prvih. Kar bo spet porazno.
You must be logged in to post a comment.