Slovenske medijske metastaze: hudodelske združbe novinarjev

Razmere v slovenski novinarski krajini, na katere konstantno opozarjam, so postale malodane teroristične. Samopohabljanje in dejstvo, da je en novinarski »pol«, k sreči v manjšini, politično postrojen, ne opravičuje drugega, da tak postroj razume kot legitimen in gleda proč. Stopnje novinarskega sovraštva, se pravi sovraštva novinarjev med njimi sami, so se strmoglavo dvignile v zadnjih dveh letih, sploh po volitvah 2011. Če velikokrat govorimo o sovražnem govoru v javnem diskurzu, je ta zdaj zajel novinarske hiše. Zgodba z MMC je že takšna.

Hudodelske združbe in primer MMC

Ne pomnim, da bi kdaj bilo huje: če gre verjeti eni, je tista druga skupina novinarjev zanjo hudodelska združba:

»Jasno je, da gre za hudodelsko združbo«.

Tako pravi novinar in urednik Uroš Urbanija za skupino drugih devetih novinarjev MMC RTVS, in pritrdili so mu njegovi krogi. Še huje, ker je v to sveto prepričan, jih je ovadil zaradi hudodelskega združevanja, ob skoraj ducatu drugih očitanih kaznivih dejanj. In res, 294. člen Kazenskega zakonika pod razdelkom »Hudodelsko združevanje« pravi:

 (1) Kdor sodeluje v organizirani hudodelski združbi, ki ima namen izvrševati kazniva dejanja, za katera se sme izreči kazen več kot treh let zapora, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(2) Kdor ustanovi ali vodi združbo iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih let.

Kot izhaja iz njegove ovadbe, ovaditelj ni imel v mislih nenovinarsko prakso, npr. promet z mamili. Ne, ciljal je točno na njihovo »hudodelsko« novinarsko motivirano delovanje, na nekakšen obračun z njim na mestu odgovornega urednika MMC. Žal zelo pozna reakcija DNS (ampak da je le, kajne) ni pritrdila takšnemu razumevanju, saj smo v njihovi javni izjavi prebrali poudarek:

Da gre za obliko pritiska in politične diskvalifikacije kaže tudi dejstvo, da Urbanija novinarjem med drugim očita tudi hudodelsko združevanje in ogrožanje varnosti.

Povedano drugače, v DNS ne verjamejo v »iskrenost« Urbanije in njegove kazenske ovadbe, da so novinarji MMC hudodelska združba. Menijo, da je to zgolj dejanje umetnega pritiska in politične diskvalifikacije avtorja (in pozneje Janševih medijev). S takšnim hermenevtičnim avtomatizmom obtožb o pritiskih sem imel vedno veliko težav – poslužujeta se jih oba novinarska pola pri nas, v resnici pa na neki ravni ustavlja natančnejšo diagnozo. Naj pojasnim.

Verjeti vs. diskvalificirati

DNS očitno razmišlja takole: Urbanija se v svojih obtožbah sklicuje na izmišljeno ravnanje  novinarjev v MMC, da bi jih politično diskvalificiral. Njegov cilj je opisati jih kot hudodelsko združbo. Razlaga anticipira, da bivši odgovorni urednik MMC s svojo kazensko ovadbo v resnici ne misli resno – da blefira. Na podlagi kakšne evidence si kdo lahko upa trditi kaj takega? Kaj pa, če je stvar bistveno hujša: avtor verjame, da je ravnanje novinarjev v MMC hudodelsko združevanje, in to sploh ne ali vsaj ne s primarnim namenom, da bi jih diskvalificiral? Zakaj izključiti njegovo kakorkoli že napačno prepričanje, da se novinarji MMC pač združujejo v hudodelsko bando – če prav razumem, ne zato, da bi kot novinarji druge metali v jame, kot izhaja iz nekega proslulega, z vdorom v zasebno pošto pridobljenega citata, za katerega ni niti jasno, ali je pristen ali ne. Ne, zgolj zaradi njegove lastne razrešitve z mesta odgovornega urednika. Če poenostavim: ako Urbanija iskreno verjame, da ima opraviti s hudodelsko združbo, kakorkoli že imaginira in se pri tem moti, potem ni mogoče govoriti o tem, da namerno diskvalificira. In obratno. Se pravi, da se gibljemo na zelo spolzkem terenu, ki je še bolj spolzek, kot nakazujejo v DNS: če namreč nek del novinarjev res verjame, da je drug del novinarjev hudodelen, je takšna recepcija bistveno hujša od tega, kot če bi pri tem zgolj diskreditirali.

Vojna z novinarji vs. vojna med novinarji

Izjave DNS skoraj nihče ni objavil. Celo člani društva DNS niso dovolj poskrbeli za njeno navzočnost: novica STA jih je povzela šele naslednji dan zvečer (!), na prvo mesto pa je postavila istovrstno izjavo ZNP. Na podoben način so se mazohistično in samorazgaljujoče poklonili na samem MMC portalu. Takšno matrico opažam tudi sicer: DNS ni prepričan v promocijo svojih izjav, medtem ko je promocija ZNP na drugi strani izpeljana dovršeno.  Tudi komentarjev novinarjev o dogajanju v kolumnah sploh nisem zasledil – še en indikator. V mandatu 2004-2008 sem beležil kronologije političnih vojn z mediji, kot je temu dejal takratni zunanji minister. V tem mandatu smo prešli na nekaj nemisljivo bolj drastičnega, vojne novinarjev s hudodelnimi novinarji.