::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Novinarstvo med nesolidarnostjo in ekscesnostjo: primer MMC

Zadnje javno pismo trinajstih novinarjev MMC je spet ostalo v javnosti spregledano. Povsem po krivici in zelo simptomalno. Okoliščine in linč, ki so ga bili deležni ti novinarji, predstavljajo enega večjih novinarskih ekscesov v zadnjih letih. Še več, vredni so analize kot neverjetno zgoščena ilustracija in prispodoba številnih temeljnih novinarskih zadreg slovenskih medijev: ideološke spolitiziranosti novinarjev, notranjih nesoglasij med njimi, spolitiziranosti in ignorance RTVS, nesolidarnosti ceha, nemoči in apatije DNS, logike manipulacij in zrcalnih pripisov, perverznega sprevračanja pozicij žrtve in rablja. Vse je tu, vse je v enem.

The making of MMC by Urbanija

Pravkar mediji poročajo o mariborski okrogli mizi Inštituta Jožeta Pučnika na temo svobode medijev – na njej so modrost delili Uroš Urbanija, Bojan Požar in novinarji Financ. Takšna je trenutna resničnostna podoba domače shizoidne novinarske krajine – žal ne virtualna. Ideološka spolitiziranost novinarjev, ki jo omenjam v primeru RTVS, se nanaša na nasilno politično evangelizacijo MMC RTVS, kot si jo je zamislila garnitura Guzej-Vasle-Možina-Gerič in Grandov programski svet RTVS z nastavitvijo Uroša Urbanije za odgovornega urednika MMC jeseni leta 2009. Takrat sem zaradi tega dejanja protestno odstopil kot član programskega sveta RTVS – bilo je urnebesno očitno, da kandidat ne izpolnjuje osnovnih pogojev in kriterijev, da je verjetno nastavljen z namenom in da je programski svet robotizirano programiran (vsaj glasovanje je hitro to pokazalo), da ustvarja grimsovizijo. To so bili časi, ko sem v slabih dveh letih naštel več kot 50 novinarskih ekscesov (šikan, pritiskov, politikantskih kiksov) v RTV hiši, jih tudi objavil. Spomnil se, da sem ob vsem drugem v svojem kratkem mandatu spisal 24 vprašanj vodstvu o istih ekscesih in v vednost vsem medijem. Odzivnost je bila majhna, npr. v Večeru nikakršna.

Moji štirje protesti v zadnjem letu, naslovljeni na Programski svet, dva od teh zaradi politične pristranosti MMC, so do tega trenutka ostali brez najmanjšega odgovora poklicanih – ignoranca, ki si jo človek težko predstavlja. Da ne bo pomote – zanjo ni kriv dr. Granda, svet že dolgo vodi dr. Jernej Pikalo, pa tudi vodstvo zavoda je povsem drugo. Še en dokaz popolne neobčutljivosti in nojevstva vodstva RTVS, da bi reševalo ali zaznalo probleme. Raje se je pretvarjalo, da problema ni, vse apele in pritožbe, ki bi jih po svojih lastnih pravilnikih moralo obravnavati, pa metalo v koš!

Nojevstvo politično homogenega vodstva RTV presega tistega pod Guzejem in ni naključno, je strukturno nujno. Notranja nesoglasja med novinarji, ki jih omenjam, ne zadevajo internih sporov med njimi v uredništvu MMC. Ne, ti so bili tempirana bomba: Urbanija je s svojo ekipo evidentno želel ustvariti desni politiki ustrežljiv medij, ki bo dominiral na spletu, in pri tem res bil uspešen in povsem neblokiran – predstavljam si, da so temu sledili upori tistih sodelavcev, ki jih novinarska nevtralnost in profesionalnost nekaj pomenita. Na to jasno kaže tudi konec pisma. Dogodki v uredništvu MMC so bili neposreden veren izraz odsotne volje in želje vodstva, da uredi razmere, kot tudi notranjih političnih trenj v hiši, ki je potihoma paktirala z Janšo in dopuščala ekscesnost. Očitno so Pahorjevi in Janševi vodilni kadri na radioteleviziji presodili, da bodo živeli v harmoničnem sožitju, toda pri tem so se ušteli, ker niso razumeli, da v vsebinskem oziru takšna simbioza ni mogoča – toda ne v smislu mehčanja različnih političnih pozicij tega ali onega novinarja, ampak z vidika novinarske načelnosti in operativnosti konkretnega dela. Če kaj, so novinarji uredništva MMC bili in so čista žrtev politizacije javnega zavoda, ki izvira z vrha in ni le stvar ravnanja Uroša Urbanije in njegovih kolegov.

Medli odzivi na javno pismo

Če sem prav preštel, so predvčerajšnje pismo novinarjev MMC objavili le redki spletni mediji: SIOL, dnevnik.si, vecer.com. Tiskani mediji so se jim izognili. Bedno. Skrajno žalostno se mi zdi dejstvo, da Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ni zmoglo stališča o anonimni objavi osebne korespondence med novinarji MMC, ki jo je nekdo očitno nepooblaščeno prebiral, skopiral, objavil in, kot kaže, tudi po svoje prikrojil. Vmes so spletno stran s tem pismom zaprli. Ne, DNS je novinarje je raje prepustil diskreditacijam drugega ceha, ki deluje neskrito politično. Še več, tudi zadnjega pisma, ki ga omenjam, ni objavilo na svoji strani ali ga kakorkoli podprlo, je pa na začetku leta kolege pozvalo k večji solidarnosti, da bi bila ironija večja! Čeprav so isti Janševi mediji z diskreditacijami napadli celo informacijsko pooblaščenko, ki v tem primeru preverja kršitve varstva osebnih podatkov oziroma sume storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil. Prijava vdora v zasebne elektronske poštne predale je bila narejena na policiji. V takšni defenzivni in molčeči drži se pač ne gre čuditi, če iz dneva v dan zmaguje agresivna, diskreditacijska in politikantska narava antinovinarstva.

Pismo, ki ga spodaj objavljam tudi sam, vsebuje nekaj zanimivih momentov. Prvič, v njem trinajst novinarjev pove, da jih ob razkritju zgodbe o »njihovem« dopisovanju ni kontaktiral noben novinar – kar pomeni, da so vsi katastrofalno padli na izpitu iz bazične in osnovnošolske profesionalnosti. Ko novinar ne pokliče niti kolega, kaj naj potem pričakujemo šele ob »nenovinarjih«?

Drugič, ta druga plat, ki ni bila slišana, je grozljiva: novinarji ne poročajo le o vdoru v njihovo pošto, ampak tudi o tekstovnih manipulacijah in ponarejanju njihove vsebine. Tretjič, zelo redko med našimi novinarji naletimo na »kesanje« in priznanje lastne napake. Podpisani so zmogli prav to: ne le, da so priznali svojo, ker so o svoji situaciji ves čas molčali (dogajanjem na MMC sem posvetil številne zapise na tej strani), ampak drugih novinarjem polagajo na srce, da te napake ne ponovijo.

Samoumevnost vdora v zasebno komunikacijo – manire, ki jih od nekod poznamo

Pismo novinarjev MMC, ki je odziv na zapis na spletni strani Dnevnika:

V zadnjih dneh so se v določenih medijih pojavili članki o domnevnem “tajnem” dopisovanju med nekaterimi sodelavci MMC-ja RTV Slovenija. Sklicujejo se na anonimen blog, kjer naj bi bila objavljena naša zasebna pisma z zasebnih elektronskih naslovov. Ob tem nihče pri nas ni preveril, ali navedbe v tem anonimnem blogu sploh držijo. Objavljeni delčki naših zasebnih pogovorov so namreč izbrani zelo selektivno, izbrisani so pomembni deli izjav, postavljene so v drugačne vrstne rede, iztrgane iz konteksta, z namerno napačnimi interpretacijami, nekateri zapisi so dodani naknadno in povsem izmišljeni. Gre torej za ponaredke, članki, ki se nanje sklicujejo, pa so zavajajoči in polni laži. Zanikamo vse obtožbe, da bi kogar koli hujskali ali želeli komur koli škodovati.

Obračun na MMC v policijski preiskavi

Pred letom dni je ves svet spremljal škandal, ki si ga je privoščil eden najbolj znanih britanskih časopisov News of the World. Na dan je prišlo, da so vdrli v zasebno komunikacijo posameznikov in objavili dele informacij, ki so jih pridobili. Javnost je bila zgrožena, začele so se kazenske preiskave, posledično pa je ta časopis z dolgoletno tradicijo nehal izhajati.

Zdaj smo bili žrtve vdora v zasebno komunikacijo prek zasebnih elektronskih naslovov nekateri novinarji MMC-ja RTV Slovenija. Nekdo je nezakonito in nepooblaščeno zlorabil zasebna dopisovanja po zasebni (!) elektronski pošti med sodelavci in prijatelji. A namesto, da bi nas določeni mediji obravnavali kot žrtve kaznivega dejanja, to zlorabo sami še potencirajo.

Očitno je za nekatere novinarje vse, kar najdejo na spletu, gola resnica, preverjanje točnosti zbranih informacij, izogibanje nekorektnemu in žaljivemu predstavljanju podatkov ter nujno potrebno pridobivanje odziva pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pa so le mrtve črke na papirju novinarskega kodeksa. Poudarjamo, da citiran blog anonimneža v izmišljen kontekst postavlja dele nezakonito pridobljenih zasebnih pogovorov, naša imena pa krivično blati. Prav tako se je dokaj nespretno lotil potvarjanja zapisanega z urejevalnikom besedila.

Zadnji dve leti je bilo vzdušje v redakciji MMC-ja RTV Slovenija zelo negativno, napeto in polno nesoglasij. Ves čas smo vse težave, ki smo jih imeli z nekdanjim odgovornim urednikom MMC-ja gospodom Urošem Urbanijo, želeli reševati korektno znotraj hiše. Nanje smo opozarjali tudi vodstvo, kar je naša dolžnost in predvsem pravica. A odločitev, da javnosti s težavami znotraj uredništva in našim nasprotovanjem resnim profesionalnim zdrsom ne seznanjamo, je bila napaka. V zadnjih dveh mesecih, odkar gospod Uroš Urbanija ni več odgovorni urednik MMC-ja, smo namreč nekateri od nas konstantno obravnavani v določenih revijah ter portalih, kjer se nas žali in blati.

Upamo, da kolegi iz drugih novinarskih hiš ne bodo ponovili naše “napake” in bodo javnost takoj obvestili o šikaniranju, grožnjah, kršenjih novinarskega kodeksa in pritiskih na novinarje z nezakonito pridobljenimi in prirejenimi zasebnimi podatki.

Tanja Kozorog Blatnik, Lan Dečman, Slavko Jerič, Ana Jurc, Maja Kač, Alenka Klun, Aleksandra Kerin Kovač, Anja Pavlič, Kaja Sajovic, Erna Strniša, Ana Svenšek, Blaž Tišler, Brina Tomovič.

2 comments on “Novinarstvo med nesolidarnostjo in ekscesnostjo: primer MMC

  1. Pingback: Slovenske medijske metastaze: hudodelske združbe novinarjev « ::: IN MEDIA RES :::

  2. Pingback: Sproščena Slovenija » Objave » Slovenske medijske metastaze: hudodelske združbe novinarjev

Komentarji so zaprti.

%d bloggers like this: