::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Medijska svoboda, nekam zataknjena

Marko Crnkovič je v svoji današnji kolumni tako rekoč prijazen in prav nič vulgaren. Naslov njegovega obračuna z domačo novinarsko srenjo po njenem menda preveč eksaltiranem nastopu na dan svobode tiska je takšen:

Seveda bodo prišli časi, ko bo kdo izmed njemu podobnih povedal bolj naravnost: svobodo si zataknite v svojo debelo rit. No, mogoče je tak čas že prišel, le da klobuk zveni nekoliko bolje in fancy od analne odprtine. In, nenazadnje, beremo vendar malomeščansko Delo, ne kakega ruralnega Janševega medijskega satelita!

Zgolj provokacije

Marsikdo verjame, da Crnkovič rad izziva, oponira, spodnaša in spodbija družbene stereotipe. Da je nastopač, da umetno išče distinkcije in izpeljave tam, kjer jih ni mogoče najti, da bi s svojim stališčem na vsak način rad bil drugačen, tečen in nevzdržen. Tudi za ceno neprepričljivosti in nekonsistence. Redukcija Crnkovičevih kolumn, v katerih zelo rad piše o medijih, na nekakšne zgolj provokacije, je nevarna in neumna. V njegovi zadnji, z zataknjeno medijsko svobodo, se mi zdi tipičen recimo naslednji poudarek:

Resno povejte: ali vas svoboda tiska količkaj zanima?

Pomislil sem: proti čemu mediji pravzaprav protestirajo? Na kaj opozarjajo? Na to, da so v riti? Ali se proti temu protestira? Ali pa je glede tega treba nekaj narediti? In kaj jim daje moralno pravico, da se sploh oglašajo? Ali so mediji tako brezhibno profesionalni, brez greha moralni, da se sploh smejo oglašati? Ali se ne zavedajo, da jih morda že jutri več ne bo? Ali ni to nekaj takega kot orkester, ki je na potapljajočem se Titaniku igral do zadnjega?

Zakaj je teza o provokaciji, tokrat res z omembo riti, napaka? Natanko iz tistega razloga, na katerega sem opozoril včeraj: njegovo provokativnost osmišlja prav »naša« zgolj ocena, da gre za provokacijo, iz česar sklepamo, da se nanjo nima smisla odzivati. Na Crnkoviča se ne odziva. In na cel kup drugih tudi ne. Ali kot sem zapisal prav včeraj, za kar sem kolumnistu res hvaležen, ker mi je ažurno priskrbel maksimalno sočno ilustracijo: »Dejstvo, da smo prispeli do takšnega bednega stanja, imam v veliki meri za učinek samozaljubljenega in samozadostnega novinarskega ceha. Ki si ne postavlja in dejansko ne želi postavljati žgočih profesionalnih in etičnih vprašanj, kakorkoli že to na tretji maj razglaša za svojo prioriteto. Namesto tega ves čas gleda proč in klika na tipko »IGNORE«, pozive k razpravam pa bojkotira.«

Sistem, ki omogoča dialektiko

Če imam prav, potem tudi na zadnji Crnkovičev zapis ne bo pametne reakcije – prej bo tista vodotesna ignorantska. Ne znam si predstavljati, da bi v kakšni normalni državi v osrednjem časopisu njegov osrednji in najbolj izpostavljeni kolumnist trdil, da naj si novinarji svojo svobodo nekam zataknejo, ti pa bi nato vse skupaj stoično in molče prenesli, kot da se nič ni zgodilo. Upam vsaj, da ne mislijo, da je to kakšna posebna dialoška vrlina.

Seveda pa je v tem tudi dialektika: pisec ve, da lahko piše takšne kolumne, in jih tudi piše, ker mu sistem to omogoča in dopušča. Pod »sistemom« ne mislim Delovega sistema urednikov in lastnikov in pod omogočanjem ne tega, da bi bilo treba koga omejevati. Ne, pod izrazom razumem medijski sistem vseh cehovskih združenj, vseh medijskih delavcev, urednikov, novinarjev, akademikov, strokovnjakov in celotne javnosti. Ko, skratka, Crnkovič piše o tem, naj si slovenski novinarji svobodo zataknejo za klobuk in se norčuje, češ koga pa še zanima svoboda medijev, to počne točno zato, ker ve, da ne bo deležen pametnega protestnega ali drugega odziva. Ker torej ve, kako deluje sistem (in vsaj v tem ima prav). Moja stalna kritika tega sistema poudarja, med drugim, prav to ignorantsko plat. Mimogrede, avtor ne smeši le slovenske situacije, temveč globalno in seveda tudi sam smisel svetovnega dneva svobode medijev.

No, počakajmo npr. točno en teden. Iz odzivov se bo dalo videti, ali je moja ocena preveč pesimistična. Da bi jim tole pisanje na minornem blogu bilo v kakšno vzpodbudo, se ni bati, saj so stopnje bojkota tudi v mojem primeru podobno intenzivne.

Information

This entry was posted on 05/05/2012 by in aktualno, mediji, časopisi.
%d bloggers like this: