::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Tone je na Urški, Tone ni na Urški in lažna dilema

Maj 2012 si bom zapomnil po novi ločnici v slovenski medijski blaznosti. Kaj bi s standardnim slovenskim manihejstvom, z ideološkimi in političnimi ločnicami na leve in desne, konservativne in liberalne, projanšistične in antijanšistične, udbomafijske in zveličavne medije. Ne, osnovna prelomnica delitve na dva pola je postala bolj profana, da ne rečem vulgarna: prvi pol medijev verjame, da je Tone bil na Urški. Recimo temu taboru »TnU«. Drugi pol tega ne verjame. Ali ne verjame kar tako, Tone ni bil na Urški. Recimo temu taboru: »TnnU«. Če bi se izkazalo, za kar obstaja precej indicev, da je ločnica resno/rumeno postala povsem identična ločnici levo/desno, bi to štel za eno najbolj dramatičnih spoznanj za slovenske medije v celoti in velikanski izziv za domačo medijsko in politično etiologijo.

Dva tabora in Lojze na Urški

Ta ločnica ni karikirana, temveč realna. Ne vem sicer, v kakšni meri sovpada s siceršnjim večnim manihejstvom, kar bi zlahka preverili, če bi na Urški bil Lojze. Bi v tem primeru Bojan Požar, Finance in vsi Janševi medijski sateliti izkazovali enako raziskovalno vnemo? In obratno, bi jo izkazovali tisti drugi? O primeru Toneta na Urški sem že pisal in dokazoval, da ni pametnega razloga, da obsojamo tabor »TnnU«, ker o tem ne poroča – na način, kot si to predstavlja druga stran. Kar namreč želi početi tabor »TnU«, je prav to, da eliminira kot neprofesionalen in spolitiziran nasprotni tabor.

No, danes sem lahko znova osupnil, ko sem videl, da se Finance s kar tremi prispevki hkrati (no, vsaj tri sem zaznal) postavljajo v tabor »TnU«: s člankom, v intervjuju z Bojanom Požarjem in v kolumni direktorja in odgovornega urednika Financ Petra Frankla. Ob slednjem vedno dvignem obrvi, sploh ko ga zagledam v Medijski preži.

Tone, ki ni postal Anton, ker so posredi babure

Frankl v članku z naslovom »Tone, ki ni postal Anton«, lepo pritrjuje vsem, ki že dolgo trdimo, da med rumenim tiskom in Financami ni prav nikakršne razlike. Diskurzivni slog plastično indicira povedano:

Tone Rop bi lahko bil zvezda slovenske in tudi evropske socialne demokracije. A vselej je bil žrtev svojega značaja. Moral bi biti Anton, a nikoli se ni znal brzdati. Ženske, ki mu niso bile všeč, je pred vsemi ozmerjal za »babure«; lahko bi omenili še kaj hujšega, res se je dogajalo, a to bi bilo preveč nespodobno. Simpatično tikanje vsakogar se je prevečkrat spremenilo v grožnje in psovanje, tako telefonsko kot tudi v živo. Ker se ni znal obvladati, sploh ni nenavadno, da je ob Urški Čepin glavna zvezda Požareporta. Je pa velika škoda.

Na kar namiguje direktor, je dvoje: adhominalni pripisi zoprnih značajskih potez Toneta Ropa po njegovem legitimirajo njegovo pojavljanje v zgodbi iz »TnU«. Frankl sicer konkretno ne pove, da verjame v ta scenarij, vendar vanj zelo neposredno namiguje. Prav mu je, Tonetu, da se mu je to zgodilo, seveda implicitno predpostavlja, da je vse res. Njegova poanta je celo kvazimoralistična: dober politik, a slab značaj, ki ga je pokopal. Nikoli ne bo Anton, ostal bo le Tone, zvezda Požareporta. In pozabi dodati: tudi Financ in še koga. Toda kako lahko moraliziramo glede nečesa, česar faktično sploh nismo dokazali?

Lažna dilema

Dilema obeh taborov »TnnU« in »TnU« je lažna, ker netočno predpostavlja, da o zgodbi bodisi smemo poročati na način »Tone je bil na Urški«, če je bil, bodisi ne smemo, če ni bil. Se pravi: manihejstvo prinaša v slovenske medije slepoto, ki onemogoča sleherno javno razpravo, ki ni debata o tem, ali je Tone bil na Urški in bomo o tem pisali, ali pa ni bil in o tem ne bomo. Toda edini način, da o tem pišemo, zanesljivo ni le prva ali druga možnost. Ne, v sferi javnih razprav, le en dan po sladkih in penečih besedah o kritičnem in analitičnem novinarstvu v duhu svobode medijev, torej na četrti maj, bi pač smeli razpravljati tudi o tem onstran teh dveh možnosti, na substancialen način. Se pravi: kaj je javni interes v tem primeru in kaj je pravica do zasebnosti, tudi če ne poznamo dejanskega stanja? Kaj sploh sledi, če je bil Tone na Urški? Ta primer je namreč preprost: tabor »TnU« se moti, ker nas potrjeno dejstvo, ali je Tone bil na Urški, ne rabi zanimati, saj gre za tip medijske informacije, kjer po mojem mnenju vednost o tem dejstvu ni v javnem interesu. Iz istega razloga pa se moti tudi nasprotni tabor – v zmoti sta oba. Ne potrebujemo fakticitete  in končnega odgovora, na kom je bil Tone in zakaj zaradi tega, ker je bil na nekom, nikoli ni postal Anton. Ne, slediti moramo principu, ali sploh obstaja kakšen javni interes o takem poročanju, o primeru pa lahko pišemo še na številne druge načine in razkrivamo različne perspektive.

Manihejski boj pomembnejši od vsebinske razprave

Refleks, da bomo o tem poročali šele, ko se bo razkrilo, da ima prav tabor »TnU«, do takrat pa bomo molčali, ni dober – predpostavlja namreč, da bomo s tem dali koncesijo taboru »TnU«, sprejeli njegov diskurz in njegovo igro. Kar bi moral tabor »TnnU« storiti, je torej dopustiti razpravo: do tega trenutka pa se sploh nismo dotaknili jedra, razpravljali nismo niti o javnem interesu, še manj o nedovoljenem prikritem snemanju, ki ga tabor »TnU« sploh ne problematizira, ampak smo znova pri manihejstvu, kjer vsaka stran za drugo meni, da je del zarote. Znova smo pri klasični slovenski političnomedijski paranoji: mi ne bomo o tem pisali, ker o tem pišete vi. Ali: mi smo profesionalni in o tem ne bomo pisali, ker o tem pišete vi, ki ste neprofesionalni. Ali: mi smo resni, vi ste rumeni. Dejstvo, da smo prispeli do takšnega bednega stanja, imam v veliki meri za učinek samozaljubljenega in samozadostnega novinarskega ceha. Ki si ne postavlja in dejansko ne želi postavljati žgočih profesionalnih in etičnih vprašanj, kakorkoli že to na tretji maj razglaša za svojo prioriteto. Namesto tega ves čas gleda proč in klika na tipko »IGNORE«, pozive k razpravam pa bojkotira. Glede tega, da tabloidi naplavijo možnost razprav o moralnih dilemah, ima prav celo Marko Crnkovič, ki potem povsem absurdno meni, da prav to tabloide dela za splošno koristne po sebi.

O javnem interesu Toneta na Urški, tudi v luči današnjih zapisov v Financah,  pa naslednjič.

2 comments on “Tone je na Urški, Tone ni na Urški in lažna dilema

  1. Pingback: Medijska svoboda, nekam zataknjena « ::: IN MEDIA RES :::

  2. Pingback: Sproščena Slovenija » Objave » Medijska svoboda, nekam zataknjena

Komentarji so zaprti.

Information

This entry was posted on 04/05/2012 by in aktualno, argumentacija, mediji, medijska paranoja, politika, politična paranoja, časopisi.
%d bloggers like this: