Vodstvo RTV Slovenija se, glede na obnašanje v stilu predsmrtne agonije, ko mu gre že na otročje, po vsem videnem sodeč poslavlja. Na vratih je Janša in tisto, kar je lahko samo na Balkanu samoumevno – politična pokoritev javnega servisa, tudi po načelih Grimsovega političnega zakona, ki ga je ubogo ljudstvo na referendumu kar dvakrat potrdilo. Kaj torej storiti? Generalni direktor Marko Filli in njegovi so se, zanimivo, zatekli v komedijo. Postali so komedijanti – tako rekoč dobesedno. Trgovina s plenicami, nastopi v humorističnih oddajah, imitacija in satira iz njihovih ust so nedostojnosti, ki jih silno redko vidimo. In nikakor ne naključne. Glede na sekvenčnost, o kateri sem pisal, namreč novo plonk pisanje zgodovine RTVS po načelu najprej tragedija, potem farsa, bi lahko rekel, da se je zdaj vmes nepričakovano vrinila še ena podetapa: najprej tragedija, potem komedija, in končno farsa.
Ja, to je tisto vodstvo, ki je vsa ta leta dobro kohabitiralo z Janševimi kadri v svojih vrstah in jim ščitilo hrbet – moj osebni dokaz so desetine dokumentiranih primerov politične pristranosti, npr. MMC RTV Slovenija, od katerih sem štiri oblikoval v prijave, vendar nikoli prejel niti vljudnostnega odgovora, kaj šele bil deležen obravnave. Proti vsem standardom in pravilom javne radiotelevizije. Nazadnje sem o tej ignoranci, ki ne more biti samo moja, temveč ima sistemsko obeležje, pisal tule. Vodstvo si je do zadnjega zatiskalo oči, politični ekscesi tipa Slak, Traven, Urbanija, Žužek, Kolednik etc. zanj niso obstajali. In zdaj bi se nam v novi vlogi komedijantov morali zdeti smešni?
Videti je, da je prišel trenutek slovesa – vsaj njihovo ravnanje izdaja takšen refleks. Generalnemu direktorju Marku Filliju ni preostalo drugega kot zabava, v stilu zadnje pokajene cigarete tik pred eksekucijo. Njegovo priložnostno darilo Sašu Hribarju na zadnji izredni seji programskega sveta, namreč zavoj plenic s pripisom »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj jih ne rabim več!«, lahko zveni le še dekadentno humorno, njegov nastop v zadnji oddaji Radia GA-GA, kjer imitira samega sebe, pa je daleč od siceršnje duhovite geste, ker takšno duhovitost sesuvajo konteksti premišljenega rezanja avtorskega dela v režiji predsednika vlade. Na kar reagira, so potemtakem argumenti politične moči. Da njegovega seksističnega norčevanja na račun svoje podrejene, voditeljice Jasne Kuljaj, ki menda ni rešila svojega problema, ker »pravočasno ni dala«, niti ne omenjam.
To slovensko samoumevnost političnega odstrela, politične »jage« na novinarje, najbolje ilustrira epizodna vloga gagajevske imitacije direktorja TVS Mihe Lamprehta, zabeležena tudi v kamero. Lampreht kot imitator v nekem trenutku inscenirano stopi v studio, prepoznavno oponaša Vinka Vasleta, zapriseženega lojalista SDS, ki se zanima za to, če so njega, tj. Lamprehta, v programskem svetu že zamenjali. Ko sliši, da se bo to zgodilo vsak hip, Lampreht z glasom Vasleta pove, da skoči na eno kavo in pride nazaj. Ima še nekaj časa: čas menjave vodstva je blizu, enak je enemu kofetkanju. Na strani MMC so zgodbo obeležili in opisali takole:
Proti koncu oddaje izza vrat pokuka še Lampreht, ki z “ruralnim” naglasom (koga, prepustimo poslušalcem) povpraša, kje je Lampreht, če je še direktor sploh in koliko časa še bo. “Dokler ga programski svet ne odstavi,” mrtvo hladno odvrne Hribar.
Notranji ustroj javnega servisa v kombinaciji z vladnim sklepom – najboljši vir navdiha za humoriste.
No, saj točno v tem je tragikomičnost in tragifarsičnost nastale situacije: tu ne gre več za najboljši vir navdiha za humoriste, ampak edini. Tudi ne gre več niti za humoriste – temveč za vodilne v RTV zavodu v novih vlogah, dobesedno. Najboljši vir navdiha je postal edini vir navdiha in tudi humoristi več niso to, what used to be. RTVS se je v svoji agoniji spremenila v stand-up komedijo.
P.S. Fotografiji sta objavljeni v povezavah MMC RTVS in avtorstvo je njihovo.
You must be logged in to post a comment.