::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Ali je kaj trden most?

Novogoriška debata DNS o novinarjih, ki se znajdejo med novinarstvom in politiko, je zaenkrat dosegljiva preko nekaj kratkih tvit zapisov na uradni strani društva.

Človek se lahko resno vpraša, kakšno točko je dosegla »novinarska znanost«, če se je osnovno vprašanje žgoče debate izkristaliziralo v globoko dilemo, zapisano že v naslov:

Zid med novinarstvom in politiko?

Da je to neka dilema? Če prav razumem, sta osnovni problemski antagonizem označila Sandra Bašič Hrvatin s svojim »Med novinarstvom in politiko mora biti visok zid. Ki se ga ne da prestopiti. Standarde morajo postaviti novinarji.« in Franco Juri s svojim »Zid med politiko in novinarstvom ne prispeva h kakovosti ne enega ne drugega. Je katastrofa za demokracijo.«

Čeprav je antagonizem v univerzalnem kontekstu splošnih razmerij med politiko in mediji povsem nerazumljiv (dileme zame ni), je znotraj konteksta prehajanja novinarjev v politiko in nazaj lahko zelo drugačen, a se v osnovi mora ujeti s tistim univerzalnim. Povedano drugače: drugo vprašanje je v neki odvisnosti od prvega. Ker se v razpravi pomešata oba nivoja, univerzalni in specialni, ker se, opreproščeno, tako v izjavah kot v naslovu govori o »zidu« univerzalnega konteksta, namesto o »prehajanju« iz posebnega konteksta, sledi (verjetno, ker pogovora slišal nisem) hermenevtično brisanje distinkcije: nemogoče je razumeti, kaj se trdi, razprava je neproduktivna in protislovna, zgolj generira osnovni antagonizem, ne ponuja ničesar. Ob predpostavki, še enkrat, da izjave in naslov na strani DNS veristično posnemajo vsebino diskusije; in to ni dilema v smislu, zakaj smo na okroglo mizo prišli z istim vprašanjem, nismo nikamor napredovali in smo odšli z mize brez odgovora na začetno vprašanje. Ne, to je dilema o tem, na kakšen način hevristično artikulirati razpravo dovolj precizno, da manko pravih odgovorov na koncu minimiziramo.

Dalje. Milharčičeve trditve so v svoji bizarnosti verjetno premišljeno nesmiselne (»Politika je intelektualen poklic, novinarstvo fizičen.«), zaradi česar lahko služijo le Zizek-like zabavi, ali celo neprebavljive: »Vedno berem Mladino in Reporter skupaj. In sem presenečen, ko v obeh najdem dobre tekste.« Mimogrede, dober recept za instantno miselno in bralno uravnoteževanje ali pluralizem, ki ga je pred leti močno propagiral Grims in SDS: resnica je nekje na sredini, v preseku enega in drugega. V Reporterju in Mladini bodo verjetno te vzajemne pohvale zelo veseli, morda lahko razmislijo o skupnem izdajanju enega tednika, da Milharčiču prihranijo dvojno delo.

Direktor direktorata za medije Miro Petek me je dvakrat spravil v začudenje: »Večkrat sem zapisal, da nadvlada politike nad mediji ni trajna. In Janez Janša vse prebere.«

Pomeni kaj? Da če politika nadvlada medije, čez čas za to več ne bo potrebe? Šur, logično, v točki končne podreditve. Je morda želel reči, da politika ne more dolgotrajno obvladovati medijev, da pri tem vedno zdrsne? Nekoliko bolje, a hkrati apologetično – zanj in za njegovo stranko SDS. In da Janša vse prebere? Tudi to vemo, odkar smo brali New York Times. No, tam je bilo rečeno, da Janša vse medije uredi, ne le prebere:

Ms. Kosem said she had helped arrange the agreement because she was convinced that as a former dissident, Mr. Jansa, now 49, would still use his influence to expand media freedom.

Instead, she said, he would send a flurry of cellphone text messages each morning berating editors of papers with headlines critical of the government, an allegation his office denied.

Da v DNS verjetno niso uspeli vprašati direktorja direktorata za medije, kaj meni o tem, da strankarski človek (torej politik) v državi regulira medije, se tudi bojim. Seveda, to ni več dilema odnosa med novinarstvom in politiko. Je dilema, ali naj usodo medijev v državi kroji stroka ali politika.

Information

This entry was posted on 20/04/2012 by in aktualno, mediji, politika.
%d bloggers like this: