V slovenskem novinarskem diskurzu se je začel samoumevno valjati nov priročni diskvalifikator: »politični zombiji«. Svež in zadnji primer je Tomaž Bratož v včerajšnjem Utripu (7.4.2012). V svoji predstavitvi ponedeljkovega srečanja levice (seveda jo je diskvalificiral v »tako imenovano levico«), torej PS in Zorana Jankovića, ki mu je Borut Pahor dal košarico, ter strank LDS, Zares, TRS in Stranke dela, je po kratki razlagi izostanka SD na srečanju na koncu naštel tiste, ki so na sestanek prišli:
Prišli pa so politični zombiji, Zares, LDS, TRS, Stranka dela.
Kdo so torej za javno radiotelevizijo walking-around politični zombiji? Vse zunajparlamentarne stranke, vsaj naštete. Ne spomnim se, da bi v prejšnjem mandatu za npr. zunajparlamentarno Novo Slovenijo trdili kaj podobnega. Sploh pa ne v času velikonočnih praznikov, vstajenja od mrtvih!
Politične zombije je v zadnjem obdobju med prvimi zdefiniral Marko Crnkovič januarja 2011 v svoji kolumni. V analizi proslave v Dražgošah jih je pripisal sledilcem partizanstva:
Med temi je seveda najbolj neprijetna ta, da vzbuja vtis, kot da imamo poleg prave države še paradržavo političnih zombijev, ustanovljeno leta 1942 in utemeljeno na eksplicitnih, ekskluzivnih vrednotah partizanstva.
Potem je definicijo razširil na obstoječo vladajočo koalicijo dr. Matej Makarovič maja 2011 v Demokraciji:
Smo v položaju, ki v zgodovini slovenske demokracije praktično nima primerjave. Še najbolj nazorna bi bila ocena, da nam vladajo nekakšni politični zombiji, bitja torej, ki so načeloma mrtva, a vseeno prav neprijetno aktivna. Seveda v slovenskem primeru ne gre za biološko mrtve, temveč za politično mrtve voditelje. Politično mrtvi so, ker so s svojim vladanjem zapravili glavnino podpore, ki so jim jo leta 2008 naklonili volivci, in je vsakomur – še najbolj pa njim samim – jasno, da jih bodo odplaknile že prve volitve kot temeljni mehanizem vsake demokracije.
Politični zombiji venomer opisujejo levico in seveda posredno slovenski medijski Jurski park. Tokrat so opisali vladajočo levico, Pahorja, Golobiča, Kresalovo. Označevalec je s tem doživel transformacijo: od »starostnikov«, ti. »old boys« in sivih stricev iz ozadja, do strank vladajoče koalicije in na koncu strank zunaj parlamenta, ki so, če uporabimo Makarovičev izraz, »neprijetno aktivne«. Z eno besedo: so prikladna označba novinarjev RTV Slovenija za tiste, ki nam niso in ne smejo biti všeč, pa četudi so zunaj parlamenta in četudi gre za novoustanovljene, še sveže stranke, npr. TRS in Stranko dela. So za nekatere novinarje zombiji vsi, ki niso prijetno naši, so pa neprijetno aktivni?
Če bi politično pristranost v tem primeru še lahko prenesli, saj gre za komentatorsko oddajo, je dejstvu, da je novinar uporabil žaljiv diskvalifikator, nemogoče ubežati. Še huje: njegova diskvalifikacija je maksimalna, saj je po ideološki diskreditaciji starostnikov in oblastnikov svojo puščico usmeril (tudi) v nič hudega sluteče politične new-comerje, ki so svoje stranke ustanovili šele včeraj, a jim menda nihče ni povedal, da so živi mrtveci.