Seveda je zdaj vse pozabljeno. Gostovanje »Vojne in miru« v Mariboru je priložnost za pranje možganov. Večerovi kulturni šerifi znajo to najbolje opraviti, danes so se Tomažu Pandurju poklonili s slinastim bobom dneva: »Danes živimo, živite en drug EPK, kot smo ga sanjali, ki je prilagojen možnostim, resničnosti in potrebam mesta in države. Računal sem, da bi se lahko zgodil Bilbao oziroma ‘Maribor efekt’. A očitno se danes v Sloveniji ne da ničesar narediti«. Kot da bi poslušali besede župana Kanglerja po včerajšnji univerzijadni odpovedi! Pa tako se je mož trudil! In tako se je trudil njegov kompanjon Pandur!
Zoprnih vprašanj o financiranju predstave več ni, kot tudi ne nobenih drugih. Vse je pripravljeno za velik uspeh, rdeča preproga razvita, dvom prepovedan, roke v stanju za ploskanje, novinarska voljnost na vrhuncu.
Novinarji bodo spet pozabili na nekaj malenkosti. Ne le na nikoli odgovorjena in celo servirana vprašanja. Recimo tudi o tem, zakaj »Vojna in mir« prihaja v Maribor po Zagrebu, ali kakšni denarji so šli zanjo? (Arhiv vseh težav s Pandurjem na EPK je tule.)
Zakaj mariborska premiera v februarju, če je bila v napovednikih zapisana šele v oktobru 2012, nekoliko pred tem pa napovedana za junij? Ali kot je povedal programski direktor EPK:
“Tukaj je še Vojna in mir, ki jo zelo dobro poznate po raznih škandalih,” se je muzal Čander. Doslej je bilo znano, da bo ta predstava, ki jo Tomaž Pandur Theaters producira skupaj s Hrvaškim narodnim gledališčem, doživela svojo premiero v Zagrebu. Programski vodja EPK pa je včeraj razložil, da bo premiera junija 2012 v Mariboru. Na Dnevnikovo vprašanje, ali se je zgodila sprememba v načrtih, je Čander odvrnil, da bo projekt Vojna in mir imel dve premieri, “ker naj bi bila predstava za Maribor nekoliko predrugačena”.
Saj res, bodimo pozorni, v kakšni meri bo predstava predrugačena, kar je, če prav razumemo, terjalo dodaten pripravljalni čas. Slovenski mediji so poročali o navdušenem odzivu Zagrebčanov, medtem ko sami beremo o tem, da je Pandurjeva predstava Vojna in mir »Žajfasta imitacija TV koledarja« in zgodba »O lustrih, ne pa o ljudeh«. Verjetno zgolj zlobni odkloni od prave resnice (ja, taista zloba se venomer dogaja tudi Kanglerju; nič čudnega, kajti Maribor je mesto mračnih sil, kot ugotavlja omenjeni).
Človek bi skoraj stavil, da se utegne ponoviti zgodba o dveh medijskih Pandurjih, glamuroznem in tistem resničnem. Kot v primeru Somraka bogov in njegove medijske recepcije, ali Kogojevih Črnih mask, kjer so v Večeru blazno ploskali (kot skoraj edini, predstava je bila deležna negativnih kritik), in uspeli zapisati prilizljive fraze, vredne podrobnejše diskurzivne analize:
»zaživele v vsem svojem sijaju«, »in seveda genialna kostumografija Alana Hranitelja«; »vsekakor je … dosegel enega svojih poustvarjalnih vrhuncev in se tako kot interpret na neki način zapisal med nesmrtne«; »zato lahko zgolj upamo, da bomo poslej takšne in podobne produkcije pogosteje srečevali tako na naših kot tujih opernih odrih«; »seveda zna biti Kogojevo iskanje novega človeškega ideala skozi pekel v nebesa za marsikoga naporno, vendar je vztrajnost na koncu vsekakor poplačana«; »je režiser tokratne uprizoritve Janez Burger sicer nadvse zapletena stanja Lorenzovega ega uspel približati kar najširšemu občinstvu«; »se s primernim pristopom in sodelovanjem najkvalitetnejših slovenskih opernih umetnikov in institucij da napraviti evropski presežek«.
No, naštetih je le nekaj cukrčkov, znova uporabnih za recikliranje in generiranje za vse prihodnje priložnosti, in tudi prvo med njimi. Novinarsko prirejanje je res lahko brezmejno pristransko. Za uspešen »comeback« si velja zapomniti še včerajšnje besede dobrodošlice programskega direktorja:
Brez Tomaževega vstopa v dogajanje EPK ne bi bilo ambicioznosti in tovrstne svetovljanske dimenzije, ki smo ji kasneje sledili tudi drugi ustvarjalci EPK,” je dejal.
Skratka, v Mariboru se namesto bede od mesta v mesecu februarju 2012 spet veselimo svetovljanske dimenzije!
You must be logged in to post a comment.