::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

O prihodu Keltov na prizorišče EPK

Današnji mojstrski tekst Tanje Lesničar Pučko, ki bolj jasno in prepričljivo kot karkoli od tistega, kar sem doslej prebral, poveže kanglerjanski konspiracizem in stanje paranoidnega duha v totem mestu tudi s statusom kritike (in predvsem kritikov) Maribora ali EPK kot izdajalskih sovražnikov. Skratka: EPK kritika je nedopustna ne kar tako, zaradi mariborske užaljenosti ali samovšečnosti, ampak že zaradi racionaliziranega paranoidnega sloga mišljenja, ki se trudi povsod uvideti sovraga, zlobneža in natolcevalca. V kakšni meri mariborski mediji sokreirajo tovrstno stanje duha, se izkaže ob referenci kolumnistke na FAZ-ovo »blatenje Maribora«, o katerem sem pisal, in za čigar obrambo – podobe mesta namreč – uspešno skrbijo tudi v časopisu Večer. Tu je še kolumnistkina druga aluzija na isti časopis:

Večer je zato objavil ustrezen demanti dveh nemških popotnikov, enega iz leta 1721 in drugega iz 1846, ki se jima je zdelo mesto “čedno”, celo “biser”; žal jim Keltov za izjavo ni uspelo priklicati.

Kar se nanaša na njihov zapis o čednem mestecu na Spodnjem Štajerskem in biseru na vojvodskem klobuku:

Ena od preteklih izdaj Lonely Planeta za Slovenijo je Maribor turistom predstavila kot “mesto, ki se ga je najbolje izogniti” (“city to avoid”). Kolegica FAZa je nesporno brala tisto izdajo LP in ne najnovejše, v kateri so Maribor uvrstili med deset top ciljev v letu 2012. Z vsem spoštovanjem do drug(ačn)ega mnenja in distance tujke, a severovzhodna pokrajina zagotovo ni tako neznosno grda, da bi človek komaj čakal, da odpotuje proti centralni in zahodni Sloveniji, da si popravi okus. Kje so časi, ko so Nemci pisali o “čednem mestu na Spodnjem Štajerskem”, recimo potujoči vedutist Friedrich Bernhard Werner daljnega 1721. Ali Rudolf G. Puff, zgodovinar, avtor prve celovite in izvirne monografije o Mariboru, ki je 1846. zapisal: ” … da je Maribor eden izmed najlepših biserov na našem vojvodskem klobuku, biser, ki zasluži, da se očem sodobnikov in zanamcev nazorno odstre tudi skrita stran ogrinjala preteklosti.”
         Da bi stoletja, ki so sledila, in EPK s svojimi “menjajočimi se funkcionarji” tako do kraja skvarili to pokrajino, to “podobo raja”, težko verjetno.

Naj opozorim na bizarno nedoslednost. V sklepalni logiki v Večerovem hitenju demantirati nemško novinarko smo naleteli na takšen impliciten razmislek:

  1. Novinarka FAZ-a je bila v Mariboru novembra lani.
  2. Zato vsebina njenega članka referira na stanje stvari nekaj mesecev nazaj, ne ob otvoritvi EPK.
  3. Implicitno: Maribor nekaj mesecev nazaj je drugačen kot Maribor danes.
  4. Torej: opisi novinarke niso merodajni.

 V »keltski« različici, objavljeni na isti dan (20.1.2012), pa je sklepanje prav nasprotno:

  1. Popotnika skozi Maribor sta tega že leta 1721 in 1846 opisala kot čedno mestece in biser na vojvodskem klobuku.
  2. Da bi stoletja, ki so sledila do leta 2012, spremenila in skvarila to pokrajino in podobo raja, je težko verjetno.
  3. Torej mora Maribor še danes biti podoben časom, ko je bil slika raja.
  4. Torej ne bo držalo, kar pravi novinarka FAZ-a, da je Maribor grd in beda od mesta.

Povedano drugače: na isti dan se je Večer uspel sklicevati na drugačno podobo mesta v zgolj dvomesečnem zamiku, obenem pa na »isto« ohranjeno podobo rajskega mesta v razmiku skoraj 300 let!

In še skoraj neponovljiv komentar v celoti, preden nam zaprejo brezplačne dostope:

Moja pot po kolenih na Kalvarijo

Tukaj podpisana, v Mariboru rojena, v Ljubljani potujčena, a končno, po spoznanju o nujnosti pozitivnega duha in zavrženosti kritike do rodne grude spet po pravi poti korakajoča Štajerka, slavnostno prisegam: EPK je genialen projekt, od vsega začetka voden brezhibno, pravočasno, pregledno, od najboljših sil mariborske kulture, s skrajno konciznim konceptom kulture, umetnosti in urbanega v 21. stoletju, z neverjetno domišljenim programom in s premišljeno investicijo v infrastrukturne projekte, ki bodo Mariboru tudi v prihodnje zagotavljali živahen kulturni razcvet. Vse to je seveda zasluga velikega človeka iz Dupleka, kolturnika in župana Franca Kanglerja, ki je z neverjetnim poznavanjem materije, povezovalnostjo vseh mestnih kolturnih moči in predvsem z visoko kolturo dialoga projekt ves čas nosil v dlani kot biserno kapljo, brez vsakega vmešavanja in z izdatno finančno podporo. Kako izjemno moder voditelj je, bo že prihodnje leto spet dokazala tudi Univerzijada, ki bo športno-finančno vrhunsko uspešna, tudi če bo Maribor v stečaju in brez ene snežinke. Pri vsem tem tudi države ne smemo pozabiti, njenih tehtnih kadrovskih in vsebinskih nasvetov in skrbno koordinirane finančne podpore.

Vse zapisano stoodstotno velja, vse drugo so laži, škodoželjnost in pritlehnost tistih, ki Maribora nimajo radi. Tak. Pika.

Zdaj pa po vrsti:

Maribor je najlepše mesto na svetu, to ve vsak Mariborčan. Nemška novinarka, ki ga je označila za “bedo od mesta”, je pokvarjenka, povezana s temnimi lokalnimi razdiralnimi silami, ki hočejo Mariboru slabo. Večer je zato objavil ustrezen demanti dveh nemških popotnikov, enega iz leta 1721 in drugega iz 1846, ki se jima je zdelo mesto “čedno”, celo “biser”; žal jim Keltov za izjavo ni uspelo priklicati. Tako se dela, s člankom nad članek, z Nemcem nad Nemko! “Ta je zagotovo v meni in je zato žleht,” je pravo resnico zarote za televizijo razkrila neka brhka Mariborčanka.

Župan in mnogi iz EPK zato od otvoritve naprej ves svoj delovni čas posvečajo raziskavam, kdo stoji za tem ali onim kritičnim člankom. (Pohvalni jih ne motijo, tudi če so na robu bebavosti, ker kot rečeno, gre jim za pozitivni pristop. Ker tisk je svoboden, ampak, jasno, takrat, ko hvali, ne pa šimfa.) Pravkar neusmiljeno razkrinkavajo tudi sovražno graško podžupanjo in avstrijskega novinarja, ki je grdo pisal o Kanglerjevi povzdigi na sprejemu za visoke goste, ko jih je na čudovito svežem zraku držal eno urico, da so potem lahko še dodatno urico posedeli na otvoritveni slovesnosti, nato pa teden dni preživeli v postelji s toplomerom, premlevajoč kulturne lepote, ki so jih bili deležni.

Nekateri zli obiskovalci so zato šušljali, da je bila nočna otovoritev na prostem v zimskem času popolna norost, saj bi lahko glasbeniki že ves sončen dan igrali in ljudje plesali, zvečer pa bi jih pospravili na toplo; sama slovesnost pa naj bi bila žalostna mešanica premnogih Prešernovih in državnih proslav. Tudi to mnenje je treba preganjati z vsemi sredstvi, tudi z diplomatskimi, če je slučajno ta nesramnost prišla iz tujčevih ust.

Maribor je mesto najbolj prijaznih ljudi na svetu, to ve vsak Mariborčan. Vzvišeni, naduti, krivični in hudobni živijo onkraj Trojan (in tudi v Nemčiji in Avstriji), zato v Mariboru čutijo dolžnost, da jih sovražijo. Na otvoritveni slovesnosti so skrbno preštevali, koliko ljudi na odru je bilo iz katerega mesta. Mandić jo je srečno odnesel – nekoč se je rodil v Slovenj Gradcu. Upam, da pa bo ta podatek zbudil direktorja ljubljanske Drame, ki mu daje plačo, kajti tu gre za čistost krvi, razumete. Na dan otvoritve EPK je neki izdajalski Mariborčan na internetu goste iz Ljubljane opozoril, naj parkirajo v garažah, da jim domoljubi ne bi uničili avtomobilov. Lokalna policija tega krta že išče.

Maribor je najbolj živahno mesto na svetu. Če se ob osmih zvečer sprehodite po centru, boste naleteli na neverjeten vrvež, na čudovit nočni urbani utrip. Kdor tega ob osmih zvečer ne vidi, je slep, hudoben ali zaveden od prej naštetih razdiralnih sil.

Nekdo je bil zgrožen, da je na slovesnosti povezovalec med stvarmi, ki jih je v Mariboru vredno našteti, omenil Viole, češ da gre za klavrno subkulturo, ki na naše stroške razbija stadione. To je seveda groba laž, ta čudovita bratovščina srčnih dečkov je del kulture, ki uteleša najplemenitejšega mestnega duha. Da se svojih Green Dragons lani niso spomnili v Ljubljani, ko je bila ta prestolnica knjige, samo kaže na to, kako vzvišeni so ljubljanski kulturniki.

Črne maske so bile epohalno svetovni dogodek, a glej te pokvarjence močvirske, so že našli, da je ena violina slabo cvilila. (Res pa so hvala bogu zamolčali, da jo je pol dvorane ob pavzi podurhalo domov.) Zato je prav, da je o zadevi v Delu strokovno spregovoril sam Arbiter, Vrhovni operni kritik, Danilo Türk, v prostem času tudi predsednik države.

Potem se ti gredo vsajat še v našega največjega pisatelja Draga Jančarja, češ, a ne bi bilo prav, da bi kak napisek na EPK namenili še kakšnemu drugemu mariborskemu pisatelju. To je spet tipično drobnjakarstvo, užaljenost malih.

S tem pa klevetam še ni konca: Maribor naj bi imel mestni promet razvit kot leta ‘45, kino Udarnik, kjer naj bi bil del programa, je mrzel. Dobro, pa kaj? So jim pač odklopili kurjavo, zaradi neplačanih računov. To se zgodi tudi v Belorusiji, pa se nihče ne vznemirja. In kaj to moti klenega Mariborčana, ki je za kulturo pripravljen narediti vse? Obleče si dolge gate, pa je.

Tako. In zdaj za konec tisto, česar doslej niste razumeli. Maribor je mesto, ki vkup drži: če užalite župana, ste užalili njegovo družino, njegov Duplek, mestno občino Maribor, vse Mariborčane in vso Štajersko. Če kritizirate EPK, ste užalili tudi tiste Mariborčane, ki so jo sami kritizirali. (To je poseben paradoks, ki ga ne morete razumeti, če niste Mariborčan.) Če izjavite, da je Dule vulgaren in ne smešen, potem bodo tudi mariborski intelektualci stopili v njegov bran, kajti homogenizacija proti zunanjemu sovražniku je tu zakon. (Kdor ni homogeniziran in pasteriziran, naj se skisa.) Sovražnikov Maribora in epikaja pa je Kangler našel toliko, da kri teče na vseh koncih in junaški župan z macolo tolče, kolikor more: naredite mi Maribor Kanglibor!

Tanja Lesničar Pučko

%d bloggers like this: