12.12.11 Tik pred volitvami sem dokončal tekst, ki obravnava nek drug primer sovražnega govora, mimo katerega so šli vsi v Sloveniji. Del objavljam spodaj. Dober teden kasneje vsi intenzivno razpredajo o Tomažu Majerju in prepoznavajo isto reč – sovražni govor. Izjemen napredek. Majer je postal slovenska medijska zvezda dneva. Nihče ne ve, kdo je, od kod prihaja, a vsi ga navajajo in omenjajo kot maksimalno realno osebo. Šele pred dobro uro sem naletel na prvi, ampak res prvi prispevek v osrednjem dnevniku POP TV, kjer je novinar uspel javno podvomiti, da obstaja. Ne le podvomiti, tudi trditi, da ne. Zgodbo je raziskal na terenu in Majerja, domnevno z Vrhnike, ni našel. Seveda, v situaciji, ko ne veš, kdo je neznani protagonist množičnega zanimanja za sovražni govor, netoleranco in posledične »trenirkomanije«, jasno pričakuješ, da bodo novinarji novopečeno »celebrity« povprašali za mnenje. Kakšna pomota, ne le, da se nekateri ne sprašujejo, kje se Majer skriva, spet drugi namreč počnejo prav naprotno in nas perfidno prepričujejo in trudijo v smeri, da je pač tam nekje… in da ima pravico govoriti, tako kot Zoran in Danilo.
Saj ne, da sem presenečen. In saj ne, da vem. Novinarjev in medijev v povprečju – vsa čast izjemam – nikoli ni zanimalo, kdo točno je npr. novinarka Nika Albreht ali Vid Videc. Spet drugi so neposredno zagovarjali pravico do rabe psevdonimov. Toda v primeru Majerja bo k sreči drugače. K sreči zato, ker je podana kazenska ovadba. Slednja nikoli ni doletela Albrehtove ali Vidca…Morda bodo organi pregona reševali novinarsko čast in ugotavljali, kdo je, če je. Se bomo zdaj vsaj po uradni dolžnosti morda seznanjali z nečim, kar se je morebiti sprva odvrtelo kot tragična brezplačniška zgodba, ki si je ne mediji ne politika ne želi zaključiti, zdaj pa se nam dogaja kot farsa?
V Sloveniji imamo dramatično velike konceptualne težave z določitvijo sovražnega govora. Ena izmed najpomembnejših strank v državi na svoji spletni strani zbira njene primere in zanje verjame, da so usmerjeni proti njej. Pustimo ob strani sicer povedno dejstvo, da ga prav sama najbolj pogosto proizvaja. Že bežen pogled na seznam nam pojasni razumevanje, po katerem je tak govor že vsak odklonilni diskurz do njenih predstavnikov, ki je morda včasih le kritičen, morda tudi žaljiv. Vendar celo žaljivi diskurz še zdaleč ni nujno sovražni. Ko gre za njegovo točno rabo, govorimo o kaznivem dejanju, ker se nanaša na napeljevanje in spodbujanje sovraštva, diskriminacije ali sovražnosti do posameznika, ki izvira iz predsodkov do te osebe zaradi neke njene značilnosti, na primer njene spolne usmerjenosti ali identitete. V tem oziru imamo običajno v mislih z ustavo in zakoni točno določen kriterij za posameznike ali manjšine, proti katerim je sovražni govor usmerjen. Merilo spodbujanja ali razpihovanja sovraštva je rasa, barva kože, etnična ali nacionalna pripadnost, spol in spolna pripadnost, vera, duševne in telesne pomanjkljivosti, tudi socialni status, premoženje in izobrazba. Včasih se omenjenim kategorijam pridružuje še ena; nekatere države, npr. Hrvaška, so v svoj kazenski zakonik izrecno dodale tudi politično prepričanje. Če se v splošnem o sovražnem govoru izreka 63. člen naše ustave, ga opredeljuje tudi 297. člen Kazenskega zakonika. Ena izmed njegovih bazičnih značilnosti je predpostavka o enakopravnosti. Sejanje razdora in mržnje implicira, da je kategorija ljudi, do katere se obnašamo sovražno, v naših opisih in besedah obravnavana neenakopravno in diskriminirana.