Avtoprovokativnost in EPK

»Omenjene dezinformacije zlorabljajo ime in projekt EPK.« Takšno je uradno stališče vodstva EPK do afere oziroma deklarirane medijske provokacije na temo »Karimova v Mariboru na EPK«. Nenavadno in vredno krajšega premisleka:

Naj spomnim: nekateri mediji so poročali o tem, da bodo v projektih EPK gostili uzbekistansko političarko in umetnico dr. Gulnaro Karimovo, hčerko uzbekistanskega diktatorja. Je bilo vabilo Karimovi zgolj provokacija ali lapsus, ki ga želijo zakriti? Zapis o tem sem že prispeval tukaj. Medijev kot običajno zgodba doslej ni zanimala, sploh ne mariborskih, z izjemo Slovenskih novic in POP TV; slednja se je zadovoljila z zelo dvoumno razlago. Poglejmo evidenco. Iz omenjenega uradnega stališča ni mogoče razbrati niti najmanjšega indica, da je šlo ob tem menda za medijsko provokacijo, kot trdita vpletena Božidar Novak in Mitja Čander. Če bi res šlo zanjo, ne bi govorili o zlorabi in dezinformacijah. Ali vsaj ne bi mogli govoriti o tem.

Približno ob istem času, ko smo brali uradno stališče, je pojasnilo ponudil še programski direktor EPK – po tistem, ko smo v Delu lahko prebrali takšno Novakovo ugotovitev: »S programskim direktorjem Evropske prestolnice kulture jo vabiva na vsebinski sklop Perspektive evroazijskega kulturnega sodelovanja ali Evropa do Vladivostoka«. Čander je povedal, v čem da je bil namen vabila uzbekistanski umetnici:

»V zadnjih dneh je sicer odmevala tudi afera, ali pa neke vrste provokacija, z vabilom kontroverzni Gulnari Karimovi. Lahko rečem, da takšno gesto razumem predvsem kot medijsko provokacijo, katere namen je prebuditi ljudi in vzbuditi njihovo razmišljanje o tem, s kom dejansko država Slovenija in celotna Evropa sodeluje. Nenazadnje oče znamenite Gulnare je bil z vsemi častmi nekaj let nazaj sprejet v Sloveniji kot državnik in pomemben človek. Prav tako imamo ljudi, ki jih potem čez eno leto ali pol leta razglasimo in jih ne želimo več videti kot svoje zaveznike. Ob tem pa pozabljamo, da smo vseskozi zapredeni v neko mediokritetnost in da bi morali jasneje ločiti in določiti standarde, s kom sodelujemo. Nenazadnje EPK ni zgolj škandal. Ta šala ali provokacija jasno apelira tudi na neko ironijo do tega stereotipa v slovenski družbi… EPK je resna priložnost za vse nas.«

Sprejmimo izziv, prebujeni razmišljajmo o vsem skupaj. Poglejmo si trditve iz citiranega demantija oziroma pojasnila programskega direktorja – pozor, iz njega ni jasno razbrati, ali je bil izvajalec provokacije vodstvo EPK ali ne, tj. ni uporabljena prva oseba množine. Trditve so:

(1) Namen (vodilnih programcev v EPK?) je bil medijsko provocirati z vabilom »znameniti Gulnari«.

(2) Z medijsko provokacijo so želeli (je nekdo želel) vzbuditi zanimanje za to, zakaj Slovenija in Evropa sodeluje z diktatorji (in njihovimi hčerami).

(3) Z njo so želeli (je nekdo želel) kritizirati dvoličnost v obravnavi diktatorjev, npr. Slovenije, ki je pred leti sprejela Karimova kot državnika, danes pa take osebe razglašamo za zaveznike. Zaradi tega nimamo jasno določenih standardov sodelovanja.

(4) Ker obstaja stereotip o EPK o tem, da je EPK škandal, so z medijsko provokacijo oziroma šalo želeli (je nekdo želel) biti ironični in doseči, da tega stereotipa več ne bi bilo.

Domnevna provokacija torej sledi dvema ločenima ciljema: pervertiranju naše lastne hipokrizije v odnosu do obravnave diktatorjev, in pervertiranju stereotipa o škandaloznosti EPK, nekakšni samoironizaciji. Očitno sta se oba cilja izjalovila do onemoglosti, oziroma projekt ni dosegel želenih učinkov, ker se jih niti ni želelo doseči. Namreč že to, kako z neokusno provokacijo doseči resno, neškandalozno obravnavo EPK, je groteskno nedosegljiva agenda. Za opozorilo, da smo Slovenci hipokriti, ko enkrat vabimo diktatorje, spet drugič pa jih ne želimo več, bi smiselno pričakovali več pojasnil in elaboracij, ki bodo tej bravuri provociranja, ki so si ga ob vsej garaški zasedenosti ob delu vodilni uspeli privoščiti, nato sledila. Pa niso.

Alibi o medijski provokaciji ima več hib. Dovolj, da lahko upravičeno dvomimo vanj. Kdo je bil izvajalec provokacije? Uporabljena je prva oseba množine, toda zaenkrat smo zaznali le, da je to bil Božidar Novak. Kje jo je izvajal? Očitno predvsem v svojem zapisu v dnevniku sobotne priloge Dela. Ne vemo sicer, ali naj bi zajemala še kaj več poligonov od tega in ali je kot izvajalce zajemala še druge člane vodstva EPK. Zakaj je nekdo dovolil, da se je izrodila? Če si agent provocateur, vzameš nase tudi posledice. Če se greš neokusno šalo, se kot kuhar kasneje ne izgovarjaj na to, da je v kuhinji vroče. Vodstvo EPK se je do nje distanciralo – ampak kako! Kot rečeno, ni nam niti z besedico namignilo in še manj pojasnilo, da je bila vse skupaj le šala, vsaj kar se pisnega stališča za medije tiče. Prav nasprotno! Raje se je do Novaka distanciralo z besedami:

»Naj poudarim, da Božidar Novak ni sodelavec zavoda MARIBOR 2012 in ni vključen v pripravo programa Evropske prestolnice kulture«.

Raje je zapisalo, da želi skrbeti za medkulturni dialog in ne vabiti Karimovo. Novak je torej bil nosilec provokacije, a z njim ne želijo imeti nič skupnega! Resnično je prej videti, da so ga pustili na cedilu. Zato se postavlja ni logičnih vprašanj: če je šlo za provokacijo in ne hud lapsus, zakaj govorijo o zlorabi imena EPK? Danes Novak benti nad tistimi, ki nimajo občutka za tovrsten artizem. Težava pa je v tem, da mora bentiti le nad vodilnimi v EPK, ki nimajo občutka zanj in se od njega distancirajo. Kajti v svojem nastopu na POP TV je Novak povedal: »Mi (v EPK) smo prepričani, da s tem počnemo prav in dobro.« Je v tistem trenutku kar vztrajal pri nadaljevanju provokacije, ali pa je zlorabil ime EPK? Na to namiguje tudi ponovitev vabila, češ da bomo s Karimovo v Mariboru »lažje ugotovili, kaj je s kršenjem človekovih pravic v Uzbekistanu.« Kakšen je status okusnosti naslednje ugotovitve, ko isti avtor zapiše: »Ne morem verjeti. Jutarnji je obtožil Islama Karimova, očeta dr. Gulnare, predsednika Uzbekistana, da kuha žive svoje politične nasprotnike«.

Drugače povedano, »omenjene dezinformacije zlorabljajo ime in projekt EPK« lahko razumemo kot jasno distanciranje do njega in zanikanje projekta. Namreč: ali je nekdo zlorabil ime EPK, ali pa je šlo za provokacijo. Oboje hkrati ne. Ali pa je to že nova z drugimi sredstvi in še traja? In kdo potem še zmerom načrtno dezinformira in zlorablja ime EPK? Le kdo bi to bil, če ne EPK sam? Mar s tem ne dokazuje prav obratno od tega, kar je bil osnovni namen? Novinar Slovenskih novic je ob obširnem zapisu o tem predlagal naslednje:

»Danes so hitrejši časi,« razmišlja Božidar Novak, »ljubezen, denar in umetnost so tako prepleteni, da postajajo isto« … sranje – prispevam k iskrici modrosti še sam in predlagam vsebinski podsklop v evropski prestolnici kulture: multikulturnost BREZ kulture.