Marsikaj se govori. Zdaj se govori, da bo takoj po zmagi na volitvah Janša aretiran. Že spet.
Milan Orožen Adamič, »iz vrst SDS«, kot je zapisala Dnevnikova novinarka, je nekaj dni nazaj na spletu pribeležil:
»Govori se, da naj bi JJ aretirali takoj po zmagi SDS in bo tako lahko mandat podeljen drugi opciji. HM…«
V Janševi Demokraciji so bili še bolj specifični:
Celo nadaljevanje sojenja v aferi Patria ne more več škodovati obetajočemu se uspehu »rumenih«. A vendarle obstaja razlog za skrb: kot so namreč danes sporočili naši viri s tožilstva, bi lahko po volitvah prišlo do posega represivnih organov v politično dogajanje, vključno z morebitno aretacijo Janeza Janše, domnevno zaradi »zavarovanja dokazov« v zadevi Patria. S tem bi predsednik republike dobil nekakšen moralni alibi, da mandata za sestavo vlade ne podeli predsedniku zmagovalne stranke… Zato se na tem mestu zastavlja vprašanje: ali bo nomenklatura upala tvegati z državnim udarom? Odgovor bo znan po četrtem decembru.
Zmagovalca volitev nam bodo torej aretirali, da bi izničili njegov uspeh in da bi levica sama sestavila svojo koalicijo. Tednik je tu zelo jasen in se sklicuje na tožilske vire. Če prav razumem, bi ta državni udar (nasilni prevzem oblasti) bil izveden prav s pomočjo tožilk in tožilcev, ne npr. vojske.
Opisani primer lepo nakazuje notranjo koherenco rumenosti (»govori se«) in teorij zarot, ki opletajo z detajlirano gotovostjo glede prihodnjih dogodkov. Doslej smo bili navajeni podobne govorice brž diskreditirati kot čenče in neumnosti, teorije zarot pa reducirati na politično propagando. Branje, ki je prepovršno. Ker v kakšnem razmerju sta »govorica« in propaganda v razmerju do paranoidnega sloga mišljenja – mar nista oba pogosti manifestaciji slednjega? Mar obe v seštevku ne kažeta na to, kar ju osmišlja skupaj?
Če je govorici imanentna negotovost (nimamo zanesljive vednosti, zgolj indice in govorice) in teoriji zarote gotovost (vemo, katera omrežja stojijo v ozadju in kateri so peklenski načrti), prvi element na neki način omili učinke iracionalnosti, ki bi jo zaznali kot nekaj odbijajočega v primeru, ko bi nekdo neposredno izrekal gotovost le o drugem: Janšo bodo aretirali. Primer je torej drugačen od famozne teorije zarote o »velikem poku«: ta nikoli ni funkcionirala v mediju nezanesljivosti in govorice, na koncu so Lucujev zapis celo razglasili za govorico, ki to ni bila. Za nazaj se torej govorice izkazujejo za smiselne in točne. Teorije zarot so njihov velik pristaš: nanje gledajo kot na nekaj, kar je le začasno nezanesljivo in negotovo. Že iz te perspektive hitro vidimo, kako čudovito se ujemata vsebina ali namen rumenih medijev in paranoidni slog umevanja. Oziroma rumenost in siceršnji političnoparanoidni slog nekaterih naših medijev.
Ob tem nas niti ne rabi zanimati, ali je govorica sprožena celo namenoma, strogo načrtovano iz političnotaktičnih nagibov, ob vednosti o tem, da je lažna in le za potrebe reverznopsiholoških učinkov. V smislu: bolj kot govorimo X, bolj smo se zavarovali, da do X ne pride ali da nam bo lahko X služil v namene post hoc racionalizacije. Ne, z vidika recepcije pri naslovniku (državljanih) se neglede na namen utrjuje isti rezultat: poglobljena paranoidnost mišljenja. Ko tak slog prevlada, je zgolj treba brenkati na prave strune in ljudstvo bo jedlo iz roke.