::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Pridni in malopridni novinarji

So (nekateri) slovenski novinarji leni? Nekateri pomembni medijski igralci pri nas menijo, da so:

Frankl: delodajalci nimajo mehanizmov, s katerimi bi kaznovali nedelo

Odgovorni urednik in direktor časnika Finance Peter Frankl pa je poudaril, da delodajalci nimajo mehanizmov, s katerimi bi kaznovali nedelo. Predstavil je situacijo, ko delodajalec želi zaposliti novinarja, a ga ne more, saj ima zaposlene ljudi, “ki tam le ždijo”. Zato je tako sindikatu novinarjev kot društvu očital, da ščitijo to nedelo.

Četudi ni imel v mislih nedeljske edicije Dela, takoj vidimo, da citirani direktor in urednik verjame, da so cokla v normalnem »razvoju« stanja stvari, v tem primeru odpuščanja lenih novinarjev, sami novinarski sindikati oziroma društva. Malo-pridnost ždečih novinarjev je nepremakljiva in zmagovita, je nezamenljiva z novinarsko pridnostjo. Krivci so znani.

Argument ima v svetu praktično status mita: delodajalci vedno govorijo o možnosti odpuščanja, sindikati se vedno branijo pred očitkom, da branijo lene delavce. Če pustim ob strani zmoto selektivne pozornosti (usmerjanja pozornosti le na en vidik obravnave novinarjev), bi se v temelju morali vprašati, ali povedano res drži? Na kaj točno meri opis nezamenljivih brezdelcev, na kakšne načine se kaže, čemu je misel o menjavi lenih novinarjev z novimi samoumevno prva misel (mar ne bi raje delodajalec mislil na mehanizme odpravljanja te domnevne lenobe) in seveda, najpomembneje, ali trditev, da so leni novinarji neodpustljivi, resnično drži? Eno je problem neznosne lahkosti etiketiranja. Drugo je prepričljivost osnovnega stališča o zaščiti lenobe.

Opis, da delodajalci lenim novinarjem ne morejo priti do živega, predpostavlja, da so medijski šefi nemočni v svojih opozorilih in drugih oblikah pritiskov nanje. Kakorkoli jih že vestno neutrudno opozarjajo na to, naj prekinejo s svojo brezdelnostjo, novinarji kar ne nehajo dajati svojih umazanih škornjev na mizo, zdolgočaseno zvečiti in zehati. Takšna situacija se zdi že psihološko zelo neverjetna. Še bolj se zalomi, če se vprašamo, ali je točna primarna trditev: ali slovenski novinarski sindikati in društva res podpirajo in ščitijo to lenobo? Že res, da novinarje kot zaposlene brani ne le delovna in pravna zakonodaja, ampak tudi kolektivna pogodba za poklicne novinarje, ki določa obseg kolektivnih in individualnih pravic oziroma obveznosti novinarjev s poklicnimi normami in zakonodajo. In ta je res avtorski rezultat novinarskega sindikata. Toda čeprav nisem specialist na tem področju, si drznem domnevati, da zakonska podlaga ne govori o zaščiti brezdelnih novinarjev. Na kaj točno meri tak opis? Je argument o lenih novinarjih torej predvsem oblika generaliziranega šikaniranja in ne le zmota selektivne pozornosti? Odgovor na to vprašanje je možen le ob navedbi empiričnega podatka, v kakšni meri je opisana lenoba realen problem. Dodatno zgodbo o razmerju med prazno produktivnostjo, tj. izkazovanjem »pridnosti«, ter kvaliteto dela sploh puščam ob strani. Zgodbo o tem, kako dovzetni so novinarji za dobro argumentacijo in koliko zdrave kritičnosti premorejo (oboje naredi novinarske izdelke za kvalitetne, a zahteva nekaj naprezanja), pa sploh.

P.S. Za vse, ki verjamejo v mit o brezdelnih novinarjih, še dnevni pripomoček za lenobno pisanje člankov: voilà.

Information

This entry was posted on 17/11/2011 by in aktualno, argumentacija, filozofija, mediji, radio, TV, časopisi.
%d bloggers like this: