Matej Šurc in Blaž Zgaga sta izdala drugi del svoje trilogije V imenu države. Avtorja sta v tandemu postala znana kot iniciatorja novinarske peticije leta 2007, ki je obtožila Janeza Janšo izvajanja političnih pritiskov in cenzure v medijih. Danes je satanizirana peticija bolj znana pod imenom »F571«, kot ji ljubkovalno pravi obtoženi, čeprav jo je podpisala četrtina aktivnih novinarjev. Neprijatelj nikad ne spava. Ampak satanizacija četrtine novinarjev je mala malica za neko politično opcijo in nepomembno ravnanje za prizadete. Ne preseneča, da je uradna doktrina počasi in znova postalo dejstvo, da pritiskov na medije 2004-2008 ni bilo. Zasluga za to novo doktrino in retuširano zgodovino gre predvsem indiferenci prizadetih – o tem ne more biti dvoma. Za nameček je seznam podpisnikov novinarske peticije danes izjemno težko dobiti – tako rekoč izginil je. Kot da nikogar več ne zanima ne peticija ne dejanje. Našel sem ga v članku iz Mladine, čeprav je še nekaj mesecev nazaj bil zapažen na Wikipediji. No, danes ga tam več ni. Narod naš dokaze hrani?
Vmes so minila štiri leta kolektivnega pljuvanja po novinarjih, kar so ti nadvse pogumno in stoično prenašali. Danes smo blizu nove volilne zmage akterjev, ki še zmerom satanizirajo F571. Velika zmaga neke politike, velik poraz za novinarje in mazohistični paradoks, ki ga težko razumem. In tu je že novi. Šurc in Zgaga sta te dni v Beogradu prejela mednarodno nagrado za prvi del svoje trilogije. Vmes je izšel že drugi. Zamislil sem se ob tem zapisu v Dnevniku:
“Upam, da bo ta mednarodni odziv na najino trilogijo prekinil zlovešč molk med akterji, ki pospremi vsako knjigo na temo trgovine z orožjem,” je povedal Zgaga.
“Mislim, da je mednarodno priznanje zadosten odgovor propagandistom slovenske politične stranke, v kateri se združujejo trgovci z orožjem,” je še dodal Zgaga.
V čem je ponovljen paradoks? V tem, da celo v predvolilni situaciji, ko bi nam novinarji morali postreči z vsaj indicirano šokantnimi ugotovitvami, ki naj državljanom olajšajo odločanje, nihče ne počne nekaj skrajno preprostega – bere knjig. Če se v neki stranki združujejo trgovci z orožjem, bi nas to moralo presneto zanimati. Čisto možno seveda, da se tudi pri mednarodnih medijskih organizacijah motijo v svojih ocenah. Kot so se v letih 2004-2008. Pa saj nam bodo to prav kmalu razložili.