Brezplačna novinarska čast

Spletna Mladina je, mislim da edina, objavila odločbo osebe v Državnem zboru, ki tam skrbi za dostop do informacij javnega značaja. V njej je bila zavrnjena možnost za dostop do poročila o delu komisije za ugotovitev in oceno stanja in izdajanja obeh političnih brezplačnikov. Poročilo je, po do sedaj zbranih in objavljenih podatkih, blamiralo tako stranko SDS kot lep del slovenskih novinarjev. Razlog:

Končno poročilo »poleg tajnih podatkov vsebuje tudi podatke, ki so jih preiskovalni komisiiji posredovali drugi državni organi, banke, zavarovalnice in gospodarske družbe«. Ti dokumenti pa vsebujejo podatke, kot so davčna tajnost, poslovna skrivnost, bančna skrivnost… Kot je v odločbi pojasnil predstavnik DZ, ki je zadolžen za dostop do informacij javnega značaja, je predsednica komisije že pred obravnavo končnega poročila vsa vpletena podjetja prosila, ali bi lahko vsebino gradiv javno razkrili, a so jo zavrnili.

Kako bodo postopali novinarji zdaj, ko so v situaciji, če že ne do kraja raziščejo vzvode in mehanizme kreiranja lastne političnosti, vsaj prispevajo k javni objavi raziskav drugih? O tem, kaj bo storilo njihovo društvo, sem (se) spraševal že dvakrat. Kot vse kaže, je zdaj na novinarjih in drugih osebah, da spišejo pritožbo informacijski pooblaščenki.

Če bodo to storili, ne vemo. Splošen občutek je, da novinarskih organizacij afera z brezplačniki ne zanima. ZNP razumljivo zato, ker so številni člani po doslej objavljenih podatkih vpleteni vanjo, za DNS pa lahko le ugibamo.

Indikativno je tudi, kdo je doslej zahteval dostop do poročila. To so bili novinar Mladine Borut Mekina, novinarki Dela in Dnevnika Anuška Delić in Meta Roglič ter Gregor Fevžer, ki je dve leti nazaj v imenu družbe Euromedia zoper Pošto Slovenije  vložil tožbo zaradi zlorabe monopolnega položaja in oviranja konkurence na trgu nenaslovljene direktne pošte (letaki, zloženke, prospekti). Domnevamo lahko, da ga zanima predvsem vpletenost Pošte Slovenije v distribucijo brezplačnikov. Če odštejemo Fevžerja, se zdi, da omenjeni novinarke in novinarji rešujejo nekaj preostale novinarske časti v Sloveniji…

Kaj torej sledi? Drugostopenjski postopek pri Nataši Pirc Musar, če se bo kateri od (omenjenih) novinarjev odločil za to pot – verjetnejša možnost po tistem, ko novinarska združenja ne kažejo takega interesa. Vendar je pooblaščenka v Dnevniku že 30. septembra letos pojasnila:

Pri presoji vprašanja, ali gre v poročilu za prosto dostopno informacijo javnega značaja, je bistveno, ali so v poročilu tudi podatki, ki predstavljajo katero od izjem, po katerih se dostop lahko zavrne. Vendar če se po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja oceni, da obstaja prevladujoč interes javnosti oziroma gre za podatke o porabi javnih sredstev ali v zvezi z opravljanjem javne funkcije, se dostop lahko dovoli.

Obenem Pirc Musarjeva pojasnjuje, da vsak osebni podatek nima hkrati tudi statusa t.i. varovanega osebnega, torej je razkritje osebnih podatkov lahko tudi dopustno. Zato je Pirc Musarjeva pristojnim v DZ razložila, da bodo morali najprej ugotoviti, kateri podatki v poročilu predstavljajo osebne podatke in ali gre tudi za varovane osebne podatke. Je pa pooblaščenka spomnila še na institut delnega dostopa, ki omogoča izločitev določenih informacij ter objavo preostalega dela dokumenta.

Nagradno vprašanje je, ali bo Pirc Musarjeva dovolila objavo dela dokumenta, iz katerega bodo izločene varovane informacije o davčnih tajnostih in drugih poslovnih skrivnostih. Še večje vprašanje, ali bi lahko isto storil že aktualni Državni zbor, in to celo po tistem, ko bi mu, glede na slabe predvolilne rejtinge tik pred parlamentarnimi volitvami, takšno dejanje, kar se usihajoče levice tiče, maksimalno koristilo. (Če bi nam vladala stranka SDS in če bi obstaja afera o brezplačnikih levice, potem si ni težko predstavljati, da bi, skupaj s seznami raznih F571 vred, poročilo že zdavnaj bilo dostopno slehernemu državljanu.)

O tem, da bi moral obstajati prevladujoč interes javnosti po objavi poročila, skoraj ne bi smeli dvomiti. Ponovljen ceterum censeo: razplet dogodkov potrjuje mojo staro tezo – za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki. Še pred tem pa kajpada od dejstva, ali jih njihova lastna profesionalna svoboda sploh gane.