Bobovnik je včeraj v Odmevih storil natanko to, proti čemur sem čez dan protestiral – v svojo oddajo je povabil Jelinčiča. Zapisal sem:
Ko danes slovenski mediji ugotavljajo, ali se tudi v Sloveniji lahko pripeti pošast, se znova uresničuje moja (sicer skrajno predvidljiva) prognoza, da bodo Jelinčičev sovražni govor o zapiranju Pahorja na Goli otok povsem spregledali. In so ga. Še huje, na TVS 3 sem včeraj, dan za predvajanjem prvega, na istem kanalu slovenskega javnega servisa (!) zasledil Jelinčičev komentar, ki ga je prebral v kamero. Komentiral je sveže lendavske grafite z napisi »Cigani raus«. Bolj od tega, kaj nam je želel povedati, bi nas moralo zanimati, kaj nam je želela povedati radiotelevizija s tem, ko nam je ponudila njegovo »strokovno« razlago. A javna radiotelevizija se ne odziva. Razen z novicami, da želi zvišati naročnino. Trenutno čakam na njena odziva na dva moja javna protesta (1,2). Ignoranca, da te kap. Zato zgornji zapis jemljem za tretji protest v zadnjem času, ki ga naslavljam nanjo. Skratka: kdaj bo nehala reklamirati sovražni govor Jelinčiča?
Kakšna ironija, reklamirala ga je še isti večer! Bobovnik je Jelinčiču jedel iz roke, nobenih zoprnih vprašanj o pozivih na ples s puškomitraljezom ali fotkah poslanske skupine z orožjem. Jelinčič ga je »zaciklal« takoj na točki, češ tudi vi ste nacionalni, ste nacionalka. Izpadel je kot strokovnjak: moderator ga je spraševal o tem, ali zdrži primerjava med Mein Kampfom in Breivikovim manifestom, o tem, ali lahko pričakujemo še več takšnih tragedij… Sicer pa se to pot ne strinjam povsem z Vojkom na Razgledih, ki je prvi problematiziral ravnanje novinarjev in danes o dramaturgiji njihovega postopka ugotovil:
Vedno gre le za komentar tistega, ki ga je nekdo omenil. Kdor koli že, samo da je v dramaturgijo vgrajen konflikt.
Ne, stvar je širša. V dramaturgijo je vgrajeno tudi vse ostalo. Ko povabite prvaka SNS, ne dobite le zaželenega sočnega konflikta zaradi omembe SNS v manifestu (mimogrede, zakaj bi to legitimiralo novinarsko vabilo prvaku SNS v situaciji, ko se je pač ta stranka znašla na nekem seznamu ekstremnih strank po Evropi? To je vendar vprašanje za Breivika. In zakaj bi to vprašanje bilo dovolj za cel intervju z njim?) Ne, gratis dobite sovražni govor, dobite absurdno diskreditacijo političnih nasprotnikov (v oddaji je vsaj trikrat napadel LDS in ji naprtil krivdo, da se je SNS znašla v Breivikovem manifestu), dobite pa seveda tudi »šaljivost«. Bobovnikovo vzdihovanje »Se mi zdi, da se nekoliko šaliva, gospod Jelinčič« je v dramaturgijo vračunano. Je moderator pričakoval kaj drugega kot izmikanje, zafrkljivost in smešenje vseh po vrsti? Kjer šala ni šala, temveč natankoma ime za diskreditacijo? Se RTVSLO iz afere Jelinčiča v oddaji Piramida in po odstopu treh članov programskega sveta res nič ni naučila?
Sicer pa: Bobovnik je znova ponovil povsem za lase eksploatirano tezo, Breivik ima v Sloveniji zveste prijatelje in sestre. Tendenciozno. Tega Norvežan seveda eksplicitno nikjer ni trdil, naštel je zgolj nekaj ducatov držav, med njimi tudi Slovenijo. Pač pa dobro zveni. Super, da smo Slovenci deležni njegove pozornosti, kajne? Zato se bojim, da ni pretirano reči, da ima Breivik svoje taiste zveste prijatelje in sestre kar na RTV Slovenija, kajti s svojim dejanjem je bil uspešen: celo v mali Sloveniji smo končno in nesporno ugotovili, da je »multikulti kaputt«. S prispevkom Manice Ambrožič o Merklovi in Cameronu, ki ga je Bobovnik izrecno uvedel kot ilustracijo Jelinčičevih »strokovnih« ugotovitev, je bil dan prostor za (možno) sporočilo nacionalke: pravzaprav so Breivikove ugotovitve iz manifesta in sodišča o nevarnostih multikulturalizma točne. Le da je potem šel predaleč…
Boris Vezjak