Pred meseci sem v Katedri pisal o tem, kako je v državi treba ustaviti psihopolitiko paranoje. Ustaviti to, da se politiko dela s pomočjo paranoje in teorij zarot. Da se blodnjavi slog razmišljanja počasi in uspešno prebija med državljane in da postaja zmagovit. Celo več, da je v veliki meri odgovoren za nastalo psihozo izrednih razmer, za iskanje nenehnih sovražnikov in satanizacijo ljudi in dejanj. Ne mine prav veliko časa, ko v Mariboru aretirajo župana in del njegove ekipe. Njihovo razlago že poznamo: pripetila se mu je skrbno načrtovana velika zarota, levica ga želi zapreti, ker dela dobro. Za Maribor. Priča smo »napadom na Maribor«, kot je temu rekel še podžupan. Akterji so uporabili paranoidni vzorec razlage, da bi pojasnili, kaj se dogaja. Pustimo ob strani, ali se zgolj zvito branijo ali res verjamejo v zaroto. Dejstvo je, da jim je velik del občanov verjel.
Prav nazadnje sem v Katedri jamral o kritičnem intelektualnem potencialu mesta, ki je zaradi projekta EPK še dodatno shiral, namesto da bi se potenciral. Razlog: Maribor je postal mesto zavezanih jezikov; ali si v EPK ali pa te ni, zato so intelektualci, ki so večinoma vpeti v posle EPK, raje v njem in torej zavezanih ust. Že itak antiintelektualni pridih mesta se je še razbohotil. In potem nekajletne zle slutnje o korupciji na mariborski občini začnejo postajati realnost, zgodijo se famozne aretacije in »afera ptičja hišica«. Toda kritičnih reakcij in obsodb nobenih. Še najmanj iz vrst EPK – še huje, vodstvo zavoda je vsa ta leta županu ob vsaki priložnosti sestavljalo panegirike.
Ker sem bil prvopodpisani pod peticijo z zahtevo po odstopu mariborskega župana, si zato lahko na glas privoščim nekaj premisleka. Zahteva je v nekaj tednih prepričala okoli 150 ljudi. Pustimo ob strani, da se podpisi niso zbirali zelo aktivno, saj je peticija bila mišljena predvsem kot protest. V njej zapišem, da je vsakdo res nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana. Pa vendar obstajajo vsaj štirje dobri razlogi za to, da bi župan moral odstopiti. Prvi je argument iz moralnosti: zato, da mesto razbremeni ogromnega moralnega madeža. Drugi je argument iz učinkovitosti delovanja: z odstopom bi tudi razbremenil občinsko upravo, ki bi lažje in normalno delovala naprej. Tretji argument govori o politični higieni ali bontonu: v razvitih demokratičnih državah se v takšnem primeru odstopi ali te odstopi stranka. Če gre za tako obširen konglomerat sumov, pa tudi kazenskih ovadb iz drugih zadev in za desetine (!) prijav protikorupcijski komisiji, je takšna higiena še bolj neizbežna. Četrti argument izhaja iz smiselnosti takega dejanja v času predkazenskega postopka. Namreč kdaj bi moral župan sploh odstopiti? Sam je povedal, da bo to storil, ko mu bo krivda dokazana. Žal se je temu priključilo veliko število ljudi, ki niso želeli podpisati peticije. Osebno verjamem, da je šlo za ceneni izgovor, za njihov strah pred posledicami zanje. Strukturno je namreč popoln nesmisel, da odstopimo v časovni točki, ko nam je krivda dokazana – takrat namreč za to več ni nobene potrebe, saj ne moremo hkrati opravljati javne funkcije in prestajati kazni, ki sledi obsodbi. Skratka, izgovor na presumpcijo nedolžnosti je bizaren, ker ga ne moremo zahtevati v smiselnem času: ko bo nekdo obsojen, za to ne bo potrebe. Nekdo, ki uporablja ta argument, je zapadel v hud paradoks, kajti to drugo dejstvo, da je takrat prepozno, je spregledal ali zamolčal. Kdaj bi torej bil realen čas za zahtevo po odstopu, če ne takrat, ko nas prepričajo že okoliščine, navzlic domnevi nedolžnosti?
Poučen je bil tudi odmev medijev. Za časopis Večer sem naredil tudi majhno statistiko: uspelo jim je priobčiti več zapisov, ki govorijo v prid Kanglerju, kot pa tistih, ki problematizirajo županovo ravnanje. Kritičnih komentarjev, razen enega, praktično ni bilo. Pač pa smo v pismih bralcev lahko spremljali cel festival pisem podpore – običajno so jih napisali županu lojalni politiki, ki so, kakšna grotesknost, političnost očitali podpisnikom zahteve. Razen kratkega elektronskega sporočila z vprašanjem, ali sem res prvopodpisani pod peticijo, nismo bili zanimivi za pojasnila. So pa res objavili naše pismo.
Županov skrbno načrtovani medijski spektakel je doživel enega svojih vrhuncev v najavi kazenskih ovadb proti sedmerici kriminalistov. Dejanje zastraševanja, preračunano na medijske učinke, je od njega terjalo prepričljivo razlago, kaj točno pomenijo besede v obremenjujočih prisluhih. V Delu smo lahko tako prebrali naslednji stavek: »Prisluh, da bi lahko pri zavetišču ‘lažje kaj obrnil’ pa je komentiral z besedami, da so obračali meso na žaru po čiščenju terena za gradnjo zavetišča.«
Ponujena obrambna gesta, po kateri sintagma »lažje kaj obrniti pri zavetišču« meri na opis »obračanje mesa na žaru po čiščenju terena za gradnjo zavetišča« spominja na tisto znano anekdoto o plagiatorstvu Janševega govora: seveda obstaja minimalna možnost, da je prišlo do ponovitev istih nizov stavkov v primeru dveh govorov (Janše in Blaira), vendar je verjetnost za to skoraj enaka tisti, ko bi opici dali v roko svinčnik in bi »naključno« spisala nekaj, kar je povsem enako besedilu Hamleta. No, prav takšna, morebiti malo večja, je realna možnost, da prisluhi gospoda župana dokazujejo zgolj njegovo strast do roštiljade in da korupcijske delikatese niso korupcijske, temveč za njimi stoji banalna namera po obračanju sočnih čevapčičev.
Boris Vezjak
(Prvič objavljeno v Katedri pred mesecem dni)