V Mariboru je hudo in še hujše. Evropska prestolnica kulture, korupcije in paranoje obenem je zdaj dobila žegen o paranoidnosti še v mestnem svetu, kjer so svetniki seveda gladko podprli Kanglerja in njegovo izvirno argumentacijo. Poglejmo Večer, 28. 6. 2011:
Boleče srce in mračne sile
“V tem mestu so nekatere stvari šle nekoliko predaleč,” je svoj dramatični govor začel župan, “to ni normalno za demokratično deželo. Imam veliko pritiskov, tudi moja družina trpi. Nekateri se v tem mestu očitno ne morete sprijazniti, da sem dobil volitve v prvem krogu. Delam in garam za to mesto, zato me boli srce, ko se moram ukvarjati s stvarmi, ki niso pomembne, namesto da bi se ukvarjali s projekti, ki so pomembni za to mesto.” Župan je nato naštel vse projekte, ki so se znašli pod lupo kriminalistov (toplarna, azil, lutkovno gledališče, pravoslavna cerkev, vzpenjača, Dom pod gorco …) in poudaril, “da so se nekatere mračne sile, povezane z aktualno vlado, lotile tega mesta in mene“. Kangler je namreč prepričan, da gre za koordinirano akcijo proti njemu, saj ne more biti slučajno, da so se negativno mnenje računskega sodišča in nove kazenske ovadbe zgodili ravno na dan slavnostne otvoritve Trga Leona Štuklja. “Zato, ker sem Kangler, ker me je treba v kali politično zatreti, s tem pa narediti škodo mestu,” je vrelo iz župana, ki se mu najbolj žalostno zdi, da ima država različne kriterije pri obravnavi ljudi.
S tem je Maribor verjetno postal edino mesto v Evropi, v katerem župan, obtožen treh kaznivih dejanj, kopice nepravilnosti in sumov korupcije, za svojo politično kariero prejme enotno podporo s pomočjo sklicevanja na glomazno teorijo zarote. Svetnike je teza o mračnih silah – dobesedno – povsem prepričala. Zdaj je končno postalo jasno, da je mariborska politika v celoti do vratu pogreznjena bodisi v paranojo bodisi v korupcijo bodisi oboje. Zdravila pred kačami paranoje ni, saj je zaenkrat nismo niti zaznali kot realen problem. Največkrat politiki, vse od predsednika republike dalje, in skoraj vsi novinarji flancajo o histeriji in histerizaciji kot njunem približku – v okolju sicer zaznavajo psihološke specialne razmere, vendar jih ne znajo ali ne želijo točneje določiti. Ob tem vedno znova spregledajo bistveno dimenzijo blodnjavosti, tako značilno za paranoidno mišljenje in povsem neznačilno za histerijo.
Kanglerjev »wording«, kjer mračnim silam tako rekoč v stilu kanglerizmov pravi kar »mračne sile« in ne opazi, da je s tem kaj narobe, bi lahko impliciral, da dejansko ne verjame v teorijo zarote. Da jo zgolj modno uporablja kot svoj trik političnega preživetja, tako kot marsikdo. A ta elemente »nevere« akterja za tezo o psihopolitiki paranoje ni bistven. Problem je namreč, da ljudje v takšno tezo verjamejo in to lahko empirično izmerimo. Argumentacija Mariborčanov, ki podpirajo svojega župana, se nesporno zvede natankoma na iskanje alibijev, zakaj in kako se je Ljubljana, vlada ali politika v celoti (pač nekdo) zarotila proti totemu ljubemu županu… Lahko kdo zanika, da teza o mračnih silah nima realnih psihičnih učinkov na državljane? In tudi če jih ne bi imela – kar je malo verjetno -, če bi vse to občani in drugi privrženci Kanglerja trdili s figo v žepu, da bi le obranili svojega bolečesrčnega ljudskega župana, mar ni po svoji strukturi to še zmerom paranoidna argumentacija?