Aleksander Čeferin je nekoč za svojega odvetniškega tekmeca verjetno namerno nesramno navrgel: »Franci Matoz za slovensko odvetništvo pomeni približno toliko kot Damjan Murko za slovensko glasbo. Podobnost je prav neverjetna.«
Ne vem, če je Franci Matoz neverjetno podoben Damjanu Murku, bojim se le, da je upravičeno na slabem glasu kot populističen in slave željan odvetnik. Princip njegovega dela je vedno isti: ko nastopi vseslovensko odmeven »case«, ekspresno ponudi svojo »pro bono« storitev, seveda če bo le ustrezno medijsko odmevna. Prav to mu Čeferin verjetno tudi očita: bolestno nastavljanje medijem. Ampak poglejmo še novinarsko plat v današnjem Delu, spisano po tragični smrti poštne delavke ob nedavnem ropu:
Včeraj je za Delo sin pokojne Blaž Likovič povedal, da bo družina tožila Pošto Slovenije, ker ni poskrbela za zadostno varnost njihove mame, stare mame in žene.
»Nekdo mora za to malomarnost odgovarjati. Prejšnji teden je izgubila življenje naša mami, nočem, da še kdo ostane brez svojih najdražjih,« je dejal Likovič. Po naših informacijah družina že išče odvetnika, ki bi bil pripravljen sprejeti ta primer.
Znani slovenski odvetnik Franci Matoz je za Delo povedal, da družina z njim »še ni navezala stikov«, da pa se tega primera zagotovo ne bo branil.
Izrazil je pripravljenost zastopati družino Likovič proti Pošti Slovenija, če bodo pomoč pri njem poiskali. Pravi, da je bilo v zadnjih letih več kot 30 poštnih ropov, zato je vodstvo Pošte Slovenije objektivno odgovorno, ker ni zavarovalo svojih delavcev.
»Če nekdo opravlja delo v povečani nevarnosti, potem je delodajalec objektivno odgovoren za škodo, ki je nastala svojcem,« je povedal Matoz. Pravi, da je seznanjen s tem, da je bil pred časom »eden od vodilnih poštnih uslužbencev« opozorjen na pomanjkljivo varnost, a je menda odvrnil, da se za »nekaj tisoč evrov«, ki jih odnesejo roparji, ne izplača vgraditi videonadzora.
»To samo pomeni, da odgovorna oseba ni zrela za to, za kar bi morala poskrbeti,« je prepričan Matoz, ki ne izključuje krivdne odgovornosti vodstva Pošte Slovenije.
Zoprn vtis, da nam novinar kar sam ponuja »znanega slovenskega odvetnika« je ustvarjen, ko ga v besedilo uvede najprej z informacijo, da družina išče odvetnika, nato pa to povsem nesubstancialno izhodišče nadgradi z dvema izjavama taistega Matoza, ki predstavljata čisti začetek povzemanja odvetnika: (a) družina z njim še ni navezala stikov, (b) primera se ne bo branil, če ga bodo poklicali.
Je takšno postopanje novinarsko delikatno? In če je, zakaj je? Marsikdo bo rekel, da ne vidi nobene profesionalne težave. Toda poglejmo: zdi se, da je bila pobuda za klic odvetniku novinarjeva – če ni bila, je izbira neposredno sporna. Skratka, narativno je videti, da je on klical odvetnika, ker je v njem prepoznal avtoriteto, ki jo bo vprašal za mnenje, potem pa je dokaj nerodno začel razpletati zgodbo na način, da je izpadel kot agent za posredovanje med klienti in advokati. Vsebinska stališča so prišla na vrsto šele kasneje.
Če se je novinarju pripetila zgolj nerodnost, kar je pač dobrohotno branje besedila (pri katerem vztrajam), potem je najmanj, kar je zagrešil, njegova slaba presoja ali vsaj neinformiranost. S tem je namreč tvegal, da bo naredil krasen piar domnevnemu Damjanu Murku med odvetniki. In ga je. Seveda je po drugi plati povsem možno, da je tak očitek odveč, ker je Matoz po njegovi presoji pravna in odvetniška veličina, zaradi česar se požvižga na takšne in drugačne načine diskreditacij. In imel bi prav. Toda če je stvar taka, potem bi si lahko želeli, da bi svojo izbiro, zakaj med tisoči ni izbral koga drugega, vsaj nekoliko utemeljil, še zlasti, ker odvetnikovo izpoved začenja z njegovo ambicijo po prevzemu primera. Žal se novinarji morajo zavedati tudi vtisa, ki ga lahko njihova izbira sogovorca sproži. In ta vtis je zdaj, ko je neposredno vpeljal Matozovo deklarativno ponudbo vrste »Ne bi se branil«, da je odigral vlogo, ki Damjanom Murkom izjemno ustreza. Povedano še preprosteje: podatek o tem, da se Matoz ne bi branil odvetniške vloge v danem primeru, je za novinarsko zgodbo povsem odveč. Je sumljiv, če že ne simptomalen.