Živimo pač v bedni medijski stvarnosti. Slovenski, da ne bo pomote. Mediji insinuirajo, diskreditirajo, zaničujejo, novinarska etična pravila so jim zadnja španska vas. Lani sem dobil prijavo proti tedniku Demokracija, ker grdo zlorablja vestičke STA. Princip je vedno isti: skoraj v celoti ali povsem prevzamejo agencijsko vest, potem pa ji dodajo svoj masten zaničujoč naslov, originalnega pa vržejo v koš. Kako šele manipulirajo, ko si zapisov ne izposojajo. Seveda so se mi v časopisu takoj maščevali »ad personam«, kar je v njihovem stilu. In seveda niso spremenili svojega načina dela – gladko se požvižgajo na novinarski kodeks še naprej. Že takoj in ves čas od takrat med drugim kršijo isti člen kodeksa, ki zahteva, da naslov ne sme potvarjati vsebine. Poglejmo si, kaj jim je uspelo narediti iz vesti o tem, da aktualno vlado podpira le okoli 14 odstotkov anketiranih:
Razsodba v prejšnji, pravzaprav vsebinski enaki zadevi je dostopna na tem naslovu. Te dni sem resno razmišljal, da jih znova prijavim. Ampak kaj, to bi moral početi praktično vsak dan. In zakaj ravno jaz, če se vsem skupaj, medijski stroki in samim novinarjem, gladko fučka? Če so opozorila NČR povsem nemočna? Če je pravzaprav medijska manipulacija zmagovita kombinacija za naslednje volitve, kar nenazadnje trdim v treh svojih knjigah? (Seveda, le kdo bi jih bral.)
Zgolj za primerjavo. Še isti dan, 26. aprila 2011, so v Demokraciji uspeli priobčiti naslednjo manipulacijo s STA vestjo, po istem kopitu:
Kučan vseglihar, Stanovnik škodljiv in nedržavotvoren.
Če lahko kdo preživi takšen medijski infantilizem demonizirajočega diskreditiranja, res mora biti iz drugega sveta. (In ja, seveda sem član Kučanovega klana, drugače me ni bi motilo.)