Kdo je dežurni krivec, mediji ali on?

Stari zaprašeni trik igranja na karto žrtve skoraj uspel, vsega so krivi mediji. Današnji komentar v Večeru:

Večer, sreda, 13.4.2011, stran 2, V ŽARIŠČU, avtor: Petra Zemljič
Danes
Dežurni krivci

To, da je Tomaž Pandur odstopil kot predsednik in član programskega sveta EPK, ni kakšna hudo udarna novica. Pravzaprav se je o tem ugibalo že nekaj časa in bilo je le vprašanje, kdaj bo to storil. Naj ostane, ga nista prepričala niti mariborski župan niti kulturna ministrica, kajti Pandur je med drugim ocenil, da so ga “v javnosti in v medijih neprestano negativno intepretirali, blatili, smešili …” Zato je potegnil potezo in odstopil prvi, tudi zato, da bo z njegovim umikom vsem lažje, saj ima dovolj in ne bo dežurni krivec in strelovod za vse napade.
         A vendarle, ali ni nenavadno, pravzaprav sedaj že smešno, ko se prvi mož programskega sveta pohvali zgolj s tem, da je svojo odločilno kreativno vlogo zelo uspešno opravil, ker je potrdil in oblikoval programska izhodišča? Njegov takratni manifest se je začel nekako z besedami o enkratni in neponovljivi priložnosti, “da izčrpan brezizgledni čas osmislimo na novo, da najdemo smer naše prihodnosti in jo pričnemo bivati enkratno in neponovljivo naše”.
         In ko smo mi iskali predsednika programskega sveta, po telefonu in po elektronski pošti, da bi ga povprašali kaj o epekajevski prihodnosti, in da ne bo pomote, to smo počeli nekaj mesecev, se nam ni oglašal, niti dovolil ni, da bi prišli tu pa tam na kakšno sejo. Človek, ki naj bi zastavil svoje ime in znanje, ni v zadnjih mesecih storil ničesar, da bi nas prepričal, da s tem, kar počne, pač resno misli. Je torej dovolj le to, da naj bi ves svet poznal Pandurja?
         Potem ko so nam ga predstavili kot kreativnega vodjo epekajevskega sklopa Terminal 12, so nam takoj zatem povedali, da on to pač nikoli ni bil, temveč da je bil tisti, ki je osmislil Maks. Da ga z Maksom preveč istovetimo, pa nam je včeraj dejal župan Franc Kangler. Kdo potemtakem stoji za idejo o centru uprizoritvenih umetnosti, ki se je nato čez nekaj mesecev preimenovala v Maks, kdo ga je tako vneto ves čas zagovarjal brez programsko-poslovnega načrta, če ne Pandur? Od mega projekta razen vseh silnih idej sedaj ne bo kaj dosti ostalo, kajti obsojen je na le eno večnamensko dvorano, tam bomo po novem še dahnili svoj da, in ja, še dobro, da obstaja umetnostna galerija brez strehe nad glavo, za kar so seveda krivi pač neki madžarski arhitekti. In če novo skupno domovanje galerije in kulturnega središča, ki bo sedaj bolj mini kot mega, ne bo legitimno, bodo spet krivi tisti, ki želijo rušiti EPK.
         No, in kdo bo dežurni krivec, ko bodo vsi odšli iz mesta?

Leave a Reply

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d