Ata Kangla, mariborske Butale in Režiserjev orakelj

Kolumnistka Dnevnika Tanja Lesničar Pučko o mariborskih Butalah, kultur-carju Rukavini, hlevčku in kozah, Ogrih ter orakljih, poljubljanju roke angleški kraljici in seveda ata Kangli. Neponovljivo:

Mariborska veseloigra ali Butale so užaljene
Kolumne – torek, 12.04.2011 Tekst: Tanja Lesničar – Pučko
Nekako tako gre: župan je sklenil zgraditi hlevček za svojo kozo in naročil risarjema iz tuje dežele, naj ga narišeta, da bo lep. Ta dva sta pridno risala, risbico dostavila, župan pa, skopuh, kot bi bil Gorenjec in ne kleni Štajerec, novcev ni hotel dati. Ker da naj najprej hlevček stoji, koza naj bo na toplem, potem bomo pa videli, ali bo kaj penezof ostalo, kajneda? Ogra sta debelo gledala: “Gospod, to ne gre tako, vi morate po pogodbi plačati!” “Neeej, nebom!” je zakričal župan inu takole modro sklenil: “Če mi ne rata koze f toti hlevček vtaknit, jo bom zrinil v oniga, ki ga tam na desnem bregu leve reke za traktor gradim. Kozi ne bo dolgčas, traktor bo tudi tak veseli, da bo vse vkuper še lejpo, bomo pa še slike na zide vbesli in naš fini gospoud umetnik jim bo špilal vesele igre!”
Butale so resno ogrožene in ker imajo močne županske predstavnike v državnem zboru, se že pripravljata izredna seja parlamenta in prva tožba zoper župana Kanglerja, sicer svetovno znanega po epohalnem izreku: “F parku ne raste nobena šalata!” Da ti tako mimo vseh literarno utečenih poti s svojim resničnostnim šovom vdre na tekmovanje in jim ogrozi stoletni primat? Nak!
Tudi na ministrstvu za kulturo, vsega hudega vajenem, debelo gledajo, kajti iz štajerske in kmalu tudi kulturne prestolnice vse Evrope (manitu obvaruj Evropo, res tone!) prihajajo kuriozumi za vola ubit’. Najprej je pred leti župan zmagoviti projekt odvzel njegovemu avtorju, Kibli. To možnost je pogodba sicer dopuščala, le da pameten človek seveda tega ne naredi, vsaj ne tako radikalno, in ne v mestu, kjer kulturnih producentov primanjkuje kot pameti v Butalah. Res je, da so bili Dobrilovi nastopi približno tako vzneseni in tako seksi kot Uradni list (zato je po odstrelu kot tolažilno nagrado dobil službo na ministrstvu za kulturo, kjer erosa ne zahtevajo, a mili glas rodne Štajerske je očitno močnejši in že spet je v EPK). Toda županova predaja poslov lokalnemu kultur-carju Rukavini, ki nedvomno zna nastopati in tudi pretakati iz soda v sod, je bila le odprtje večletne sezone lova na nove finančne vrelce, ne začetek programskega snovanja.
No, zdaj, ko je tudi on iz tega vrtiljaka odstavljen, ga je čudežno razsvetlilo: “… zaradi vseh kuhinj in – žal moram uporabiti to besedo, ker na podlagi danes znanih dejstev to dejansko verjamem – zarot…” No, no, dragi gospod, tudi na podlagi znanih dejstev izpred let smo nekateri že takrat sešteli dva in dva… in bili s srednjeveško dikcijo vaše neuradne piarovke v Večeru ozmerjani za janičarje (prodane štajerske duše v Ljubljani); danes je tudi ona, tako kot vi, nenadoma odkrila “dejstva”.
Potem je sledila glamurozna programska pesnitev velikega Režiserja: “V letu 2012, ko bo naše mesto prestolovalo evropski kulturi, mora doživeti nezaslišan premik. Ne premik, ampak pretres. Premik mora biti takšen, da ne bo premaknil le Maribora, pretres mora biti nezaslišanih dimenzij. Čutiti ga morajo po širšem področju evropske kulture in umetnosti, ki mu bo Maribor prestoloval. Muzeji in teatri, koncertne dvorane in univerze, literarne hiše in razstavišča, feljtoni in spletni portali, televizijske postaje in centri umetniškega pulziranja po vsej Evropi se morajo ozreti na točko prihodnosti, na mesto, od koder prihaja neki nezaslišan pretres. Ozreti se morajo na Maribor.” Ja. In potem iz trde buče zraste kočija.
No, res pa je, da pretresov ne manjka. Po vseh prejšnjih tudi novica o očitno spornih pretakanjih denarja izpod taktirke poslovne direktorice, gospe Hvalčeve, ni od muh. Vendar je, kot je prostodušno pojasnil predstavnik občinskega mestnega sveta, ne gre razčiščevati, da “iz muhe ne bi delali slona”! To pa res, skrajno nevljudno bi bilo opravljati revizije v mestu, ki bo, prosto po Pandurju, orakelj: “Ne le platforma sedanjosti, ne le analiza in obračun s preteklostjo, marveč tudi orakelj, ki s svojimi prerokbami usmerja tok zgodovine.”
Ravno ta prerokba že ves čas pretresa partnerska mesta EPK, ki so jim zazidali dovoze v MB, da ne bi postavljali neprijetnih vprašanj. In tudi “tok zgodovine”, ki je v MB pripeljal Štajerca iz Ljubljane, Mitja Čandra in njegovo ekipo, ki naj bi v petih minutah iz rokava potegnila čudežno programsko pahljačo in rešila nasedlo ladjo, se ni obrestoval, saj je mariborska “platforma sedanjosti” očitno bolj neulovljiva od Gospodove. Upanje sicer umre zadnje: nova direktorica EPK Suzana Žilič Fišer ga vsekakor prinaša, saj se na svoji internetni strani celo pohvali, da je “spoznala angleško kraljico”. Ali ni to čudovito? Namreč, rokico ji je dala! In že jo je spoznala! (Pa kako lepo se to sliši, biblijsko, kot “tisto noč je Marija spoznala Jožefa”.) Kakšen neverjeten uvid v kraljevo družino in s tem seveda v lokalni kulturni menedžment! Ker bo gospa direktorica v prihodnjem letu dala rokico še premnogim, nedvomno vrhunskim umetnikom, ki nam jih ata Kangla kot vrhunski poznavalec ves čas obljublja, bo seveda leta 2012 gospa “poznala” že toliko častitljivežev, da mora zatem postati najmanj svetovna ambasadorka kulture.
Tako je torej Franček Kangler postal največji slovenski multipraktik. Nič mu ni tuje, vseh umetnij je vešč, na vse se spozna. Zdaj je, kot temeljit poznavalec avtorskega prava (ki verjame, da lahko okoli 419.000 evrov vredne, a neplačane idejne rešitve Madžarov pozabi) in arhitekturnega načrtovanja sklenil, da nove galerije pravzaprav ne potrebujejo, ker tudi Maks alias Pandurjev hram ne bo Maks, kot so ga sprva koncipirali Mariborčani, načrtovali pa Sadar-Vuga arhitekti, ampak bo hkrati tudi galerija, ki je madžarska arhitekta nočeta delati na štajerske vetrove; skratka, to bo ena takale multifunkcionalka, v kateri bodo slike visele in tudi gledališčniki eno zašpilali… Glavni idejni vodja, arhitekt, koreograf, režiser, scenograf, kustos, gradbeni inženir in hkrati likovni kritik Franček bo tako v vlogi župana Mariboru odprodal staro galerijo, nove ne bo zgradil, meščanom pa bo nezakonito na grbo spravil dvajsetletno odplačevanje najemnine za Maksa v letni višini dva milijona evrov, ki po koncu te dobe še vedno ne bo last občine.
Kam to pelje? Kako? Ali ste pozabili? Leta 2013, po tem čudovitem “projektilu EPK” 2012, vendar sledi… univerzijada! Kanglica že riše ledene dvorane…

6 thoughts on “Ata Kangla, mariborske Butale in Režiserjev orakelj

Add yours

  1. Malo bedno je bilo poslušati včeraj zvečer Čandrove floskule na TV. Odgovorom se je izogibal, vsem je žal, da Pandur gre itd. Gre pa, ker ni več dobička za Pandurteater. Še dobro, da je Vugi priskrbel projektiranje MAKS-a.

  2. Malo bedno je bilo poslušati včeraj zvečer Čandrove floskule na TV. Odgovorom se je izogibal, vsem je žal, da Pandur gre itd. Gre pa, ker ni več dobička za Pandurteater. Še dobro, da je Vugi priskrbel projektiranje MAKS-a.

  3. Malo bedno je bilo poslušati včeraj zvečer Čandrove floskule na TV. Odgovorom se je izogibal, vsem je žal, da Pandur gre itd. Gre pa, ker ni več dobička za Pandurteater. Še dobro, da je Vugi priskrbel projektiranje MAKS-a.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: