Zelo pomemben del slovenske politike tvori permanentna kritika medijev. Ta kritika ni kar takó, nepremišljena in znamenje nečimrnosti. Običajno je ustrojena na način, da iz novinarjev riše sovražnike in da medijem po potrebi napoveduje vojne. Velikokrat se odvija na način, da izraženemu nezadovoljstvu sledi močna želja po njihovem obvladovanju in temu dejansko zavojevanje, če je to na koncu neuspešno, pa v svoji ihti izumlja paralelne medije gverilskega značaja. V letu po 2004 smo dodobra izkusili oboje. Izum političnih brezplačnikov, ki so postali predmet parlamentarne preiskave, je dovolj konkreten in otipljiv rezultat takšne travmatične nezadovoljnosti z njimi in obenem realizirane možnosti, da ljudstvo prepričujemo v svojo absolutno resnico, četudi s fingiranimi imeni.
Poglejmo še en zelo svež primer. »Izpostavil bi, da še zlasti “promovirajo” kampanjo zoper SDS in Janšo v Večeru, ki pokriva Štajersko, kjer ima Janša največ privržencev,« je te dni za MMC RTV Slovenija povedal dr. Boštjan M. Turk. Trditev je bolj usodna, kot se zdi na prvi pogled, razkriva sledi nekega zelo popularnega mišljenja in škoda bi bila, če bi utonila v pozabo. Zlahka jo je mogoče postaviti v kontekst začetne udomačene predstave o novinarjih kot političnih lakajih, če uporabim recentno Janševo karakterizacijo. Ob tem je pomembno vedeti, da ne obstajajo zgolj politiki, ki kritizirajo medije, obstajajo tudi njihovi sateliti, akademiki, intelektualci, novinarska združenja. Intenzivnost njihove antinovinarske propagande je frapantna in ji težko najdemo primerjavo v kaki drugi državi, žalitve na račun »Foruma 571«, kot temu pravijo, pa ne pojenjajo niti po rekordnih štirih letih od znamenite novinarske peticije, ki jih je dodobra vznemirila. Zlahka se da pokazati, v katero socpolitično mrežo sodijo takšni kritiki novinarstva, saj je logika njihovih očitkov podobna kot jajce jajcu – vsi trobijo v natanko isti rog in ponavljajo vzorce svojih prepričanj. Bojim se, da je Turkov očitek Večeru iz istega jajca. Če se nevtralno vprašamo, ali je štajerski časopis resnično leglo temačnih novinarskih sil, rekrutiranih za potrebe boja proti Janši, smo že storili napako. Toda naj na začetku omenim, kaj me je vzpodbudilo k temu zapisu.
Naključje je hotelo, da sem na strani Večerovih Pogledov prebral kolumno dr. Matevža Tomšiča z naslovom »Pogrevanje stare orožarske zgodbe«. Naslov pove vse – očitno je tudi Turkov kolega podobnega mnenja, saj je velik del ponovno obujenega interesa za orožarsko afero sproduciral prav časopis Večer. Mimogrede, bralec zlahka dobi vtis, da je ta bodisi mazohističen ali zelo demokratičen, da objavlja posredno kritiko na svoj račun. Turkova oglata misel o tem, da je Večer angažiran v kampanji zoper SDS, ima več elementov. Njen avtor evidentno verjame, da so mediji leta 2011 v Sloveniji instrumentalizirani za potrebe političnih bojev in da Večer tu ni nobena izjema. Še več, Turk nam natančno pove še nekaj: instrumentalizacija je strogo premišljena in načrtova že na nacionalni ravni, kajti sledi presoji o tem, da je Štajersko treba izbrati za obračun z Janšo iz enega enostavnega razloga, ker je geografsko področje s preveliko podporo Janši. Veliki um iz ozadja, katerega imena ne poznamo, je potemtakem presodil, da mu je treba pristriči peruti prav v tem delu države, saj je tu potencialno najbolj politično navzoč in posledično nevaren. Iz tega razloga je v Večer in ne kam drugam lansiral obremenilne članke. Turkova »izpostavljena« misel, kot sam pravi, nam torej pove, da obstajajo akterji, motivi, cilji in izvajalci medijske kampanje proti prvaku SDS. Kdo so akterji, ne omenja podrobneje, toda evidentno nihče drug kot politični pol, ki nasprotuje njegovi politiki. Motiv je verjetno zmanjšanje števila privržencev, cilj je kompromitacija, izvajalci pa so kajpada Večerovi novinarji in, domnevamo, uredniki. Ena izmed poglavitnih zadreg v tej razlagi seveda ni ta, da ne obstajajo nobeni dokazi za takšno zgodbo, temveč neprepričljivost črpa natanko iz razkoraka med gotovostjo, ki jo ponuja omenjeni politični analitik (velikokrat viden v družbi z Janšo), in empiričnimi okoliščinami, ki je ne potrjujejo, temveč celo krepijo naš sum, da je popolnoma izmišljena. Če bi na elemente zgodbe gledali ločeno, bi očitku Večeru lahko rekli obtožba, kompromitacija, neumnost, diskreditacija ali kaj podobnega. Toda ne, najbolj intrigantno je sámo »lepilo«, zaradi katerega je nekdo uspel elemente sestaviti v enotno zgodbo in jo apodiktično ponuja kot neizpodbitno dejstvo. O čem govorim? Kot sem to poskušal dokazovati že v nizu člankov in tudi v svoji knjigi, slovenska mentaliteta vztrajno vsrkava vase paranoidne vzorce mišljenja in obnašanja, alarmatno ob tem pa se mi zdi spoznanje, da se zaradi tega vedno manj vznemirjamo.
Turkova zgodba o Večerovem boju proti Janši je torej paranoidna. Tega seveda ne trdim za avtorja. Takšna ni zato, ker bi mi že vedeli, da faktično ne drži, da ne ustreza stanju stvari, ampak predvsem zaradi tega, ker zanjo ne ponuja prav nobenega dokaza, razen svoje neskončne gotovosti in zlepljene zgodbe, ki predpostavlja skrajno neverjetno povezavo ljudi, dejanj in motivov. Teorije zarot so v paranoidni percepciji hitro prepoznavne in Turk jih je v istem intervjuju navedel cel ducat; zgodba o Večerovi zaroti proti Janši je le ena med mnogimi. Za takšne jih venomer dela neomajna vera v povedano, ki jo izžarevajo protagonisti. V tem se tudi bistveno razlikuje od sicer tudi zelo udomačenih propagandnih prijemov. Težko je namreč prepričljivo verjeti, da Turk dejansko ne misli tega, kar je povedal. Ne, psihološko in tudi strukturno je prav nasprotno videti, da v povedano povsem verjame in da nas želi iskreno razsvetliti za našo lastno zaslepljenost.
Ko se te dni zaradi »ekscesa« tednika Mladina intenzivno pogovarjamo o sovražnem govoru, je žal javnosti povsem ušlo, da primerjav z Goebbelsom ni deležna le politika, npr. poslanec Branko Grims, pač je njegova stranka SDS isto primerjavo lani uperila v časopis Delo (na priloženi sliki). Z nacisti in propagandisti se torej ne zmerja le politikov, ampak politika z njimi zmerja časopise in novinarje. Turkov očitek je podobne vrste. Ob tem smo znova pred isto dilemo: so očitki o propagandizmu novinarjev že sami propagandna tehnika politikov in njihovih piarovcev, ali pa politiki v tem mislijo resno? Bojim se, da tudi to drugo. Teorija zarot in blodnjavnost naše politike je že dolgo tega začela iz novinarjev neutrudno risati podkupljene in politično rekrutirane lutke. Moja izkušnja je, da se o tem ne želijo pogovarjati, kar lahko le neizmerno obžalujem.