Objava fotografske primerjave med družino Goebbels in družino Grims je bila nespodobna napaka in Mladina bi se zanjo morala opravičiti. Že res, da je z njo na strani, ki je sicer humorističnega žanra, menda želela opozoriti na politične zlorabe otrok, toda opozorila je na način, ki sam uprizarja politično zlorabo otrok. Povedano preprosto: nedolžni otroci so v tem primeru kolateralna škoda, zato niti pedagoška intenca njihovega postopanja ne more biti sprejemljiva.
Toda zgodba je večplastna in rad bi opozoril na dve dodatni zadregi, konceptualno in strukturno. Prva je naslednja: ker je fotografska primerjava bila storjena premišljeno in pospremljena z dolgo vnaprejšno razlago v uvodniku odgovornega urednika Mladine, ne more biti dvoma o osnovnem »edukativnem« naboju provokacije, češ stranka SDS ubira poti Goebbelsovih in Hitlerjevih propagandnih tehnik. Konceptualna težava je v tem, da nisem prepričan, če je to povsem res. V svoji zadnji knjigi dokazujem, da je Janša prejkone posvojil psihopolitiko paranoje, kjer vsaj v neki meri mora veljati, da akterji stvari ne obvladujejo povsem s pozicije svojih premišljenih racionalnih izbir za produkcijo laži in manipulacij. Skratka, težko si predstavljam, da je vse, kar počne npr. Grims, docela načrtovana propagandna tehnika; zlahka se da pokazati, da je velikokrat stvar norih fantazmatskih umislekov in blodnjavosti. Da o paranoidni nezmožnosti za humor niti ne govorim – pogledati je treba le nenehne očitke in napade na rubriki Mladinamit in še bolj Rolanje po sceni.
Druga zadrega je vsebinska in daje prav novinarjem Mladine: razumel sem, da je jedro pedagoškega prijema analogije usmerjeno izključno v nazorno bičanje propagandizma politike SDS. Nenazadnje odgovorni urednik v svojem uvodniku ne omenja zlorabljanja otrok. Toda zgodilo se je, da je slovenska javnost resnično slaboumno prežeta z manipulativno miselnostjo, kajti vse razprave, ki sem jih videl, so osnovno jedro zgodbe povsem opustile. Kot se temu reče v teoriji argumentacijskih trikov: prišlo je do menjave teme. Namesto da bi se pogovarjali o izrecno artikulirani analogiji nacističnega in slovenskega političnega propagandizma, se pogovarjamo o neki drugi. V veliki meri seveda zaradi reakcij, npr. v stranki SDS in pri Gregorju Golobiču, kjer so se zapičili zgolj v zlorabe otrok. In nič drugega. K temu zdrsu je, dovolj ironično, nesporno prispeval še odziv v SDS, ki je v odgovoru na Mladino uspela ustvariti še eno propagandno sporočilo. Ne le z dejanjem, ko iz sebe perfidno dela ogromno žrtev in usmerja gnev množic proti »nizkonakladnemu tedniku«, tudi z apelom k protestnim zbiranjem pred uredništvom časopisa. Ne, dodatno še z eksplicitno nazornim prikazom neposredno artikuliranih propagandnih metod – v svojih petih vrsticah sporočila za javnost npr. obtožujejo urednika Gregorja Repovža, da ustrežljivo sledi predsedniku republike, hkrati pa slednjemu pripišejo poskus »obračuna s SDS«. Reakcija Janševe stranke torej neposredno demonstrira natanko tisto, kar jim v izvornem zapisu časopis očita – propagandizem in šikaniranje. V bazičnem pogledu je torej novinarjem Mladine treba čestitati: »strukturno« obeležje reakcij na njihovo pedagoško provokacijo razkriva, da imajo v svojem očitku prav. Pravzaprav že kar na komičen način: predstavljajte si, da soseda sumite, da kolje kokoši z vašega dvorišča, on pa vam, krileč s krvavimi rokami, to zanika. Glede na (svoje) številne osamljene zapise v zadnjih letih na isto temo in medijsko situacijo zato dodatno trdim, da poglavitna težava ni nedopustnost zlorab otrok, saj je teh relativno malo, temveč da se o vsakodnevnih značilnostih političnih tehnik pri nas sploh ne pogovarjamo. In tudi zdaj se, kot kaže, ne bomo, ker smo zgodbo spet uspeli uspešno zatreti. Če kaj, je zame škandal prav to dejstvo.