V Šentjurju se je zgodila družinska tragedija: umor in nato samomor družinskih partnerjev. Ob prebiranju vesti o tem sem znova ugotavljal, kako krvoločni so slovenski mediji. V tekmi za senzacijo in branostjo nimajo zavor, ne kažejo spoštovanja do človeških stisk, osebnega dostojanstva in vpletenih, npr. sorodnikov ali preživelih žrtev.
Novi kodeks slovenskih novinarjev prinaša nekaj novosti in med njimi je tudi člen o samomoru. Pa si ga poglejmo:
23. Novinar o samomoru in poskusu samomora poroča le, če to narekuje javni interes. Pri tem vzroke in okoliščine samomora ali poskusa samomora navaja previdno. Ne navaja metode in kraja dejanja. Identiteto osebe, ki je storila ali poskusila storiti samomor, razkrije le, če za to obstaja javni interes. Izjema je poročanje o zgodovinskih osebah.
Zdaj pa to primerjamo s tema dvema zapisoma o omenjeni tragediji:
http://www.slovenskenovice.si/clanek/141957
http://web01.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2011022805624409
Kot vidimo, sta novinarja Slovenskih novic in Večera naredila vse, da bi kršila čim več elementov tega člena: navajata vzroke in okoliščine, brez previdnosti, navaja se metoda in kraj, celo točen naslov tragedije z ulico in hišno številko, seveda slika hiše in okolice, ime in priimek (domnevnega) samomorilca in morilca, podrobnosti o očividništvu njune hčere, in podobno. Novinarja nista imela prav nobene zavore in upoštevala nista nobene omejitve, mediji so navajali celo točna mesta zaposlitev obeh partnerjev, itd.
Zgodba ni žalostna le zaradi vnovične ignorance novinarskega kodeksa. Poraja tudi vprašanje, kdo bo oz. kdo lahko sankcionira takšno početje. Npr. za prijavo na Novinarsko častno razsodišče (NČR) je potreben prijavitelj. Če prijavitelja ni, praktično nihče ni sankcioniran. V danem primeru bi prijavitelj lahko bil kdorkoli, običajno je to prizadeta oseba, npr. sorodniki preminulih.
Moj predlog NČR je bolj enostaven: zakaj čakati na prijavitelja? Čeprav se NČR verjetno utaplja v delu in bi lahko tovrstne primere obravnaval samoiniciativno, bi mu lahko spet kdo očital, da je v nekakšnem konfliktu v smislu »kadija tuži, kadija sudi«. Domnevam, da podobne primere obravnava tudi Urad varuha človekovih pravic, toda bojim se, da jih znova odstopi na NČR. Za potrebe izboljšanja stanja profesionalnih standardov v slovenskem novinarstvu bi verjetno potrebovali še nek mehanizem ali organ znotraj NČR, ki bi vsaj v segmentu kršitev človekovih pravic in splošnih etičnih norm, npr. kršitev zasebnosti, spolnih zlorab in smrti, opozarjal (in zgolj opozarjal) na tovrstne konkretne kršitve in kjer ne bi nujno stekel postopek obravnave, sprožen s prijavo in končan z razsodbo. Ne vem, če je to dober predlog. V vsakem primeru pa bi neko rešitev potrebovali.