Naklonjenost časopisa Večer mariborski (in svetovni) Cerkvi je že prislovična; o njej sem že pisal. V njem ne manjka niti ocen o tem, kako seksi je novi mariborski nadškof. Pritrjuje ji tudi današnji zapis Vanesse Čokl in Gordane Possnig o duhovniških poslih v dvorcu Betnava. Čeprav imam podobno izkušnjo in vednost, sem na zgodbo postal še bolj pozoren po pisanju novinarja Otmarja Klipšteterja, ki so ga v Večeru gladkoma cenzurirali (v Pismih bralcev, seveda). V svojem spremnem zapisu k cenzuriranemu članku piše:
»Kaže, da se glavni urednik Tomaž Ranc boji te gospe in njenega cerkvenega »ozadja«, saj ji je zaupal še nadaljnje navijaško »obravnavanje« finančnega škandala mariborske nadškofije in gospodarskih subjektov v njeni (večinski) lasti.«
No, kakó se zgodba o duhovniških poslih v Betnavi bere v današnjem Večeru? Seveda še ena, o kateri poročajo z zamudo in vnovič z naklonjenostjo, v teh hudih časih za nadškofijo bi lahko rekli solidarnostjo?
Že naslov krasno relativizira grešnost:
Pri Betnavi naj bi bil vsega kriv Vegrad
Skratka, grešni so drugi. Razumeli bi sicer, če bi to bil le članek v seriji, vendar je njihov prvi avtorski zapis o tem. Podnaslov je že v uvodnem stavku spisan z isto ambicijo, glasi se: »Potegnjeni so bili v položaj kršitelja pogodbe z ministrstvom za gospodarstvo«. Šur, kot bi morilec zase rekel in se skliceval na to, da mu je roko kar potegnilo do noža (»spravil se je v položaj morilca«) in je pač zamahnil. Novinarki se spopadeta le z dvema viroma: na hitro opravita s tiskovno predstavnico Policije, ki je že po definiciji redkobesedna, nato pa se predata spravljivim besedam odgovornih v Betnavi d.o.o. Čeprav smo pretekle dni videli imena in celo intervjuje s štirimi duhovniki, srečnimi lastniki dvorca, o tem ne duha ne sluha (primerjaj zapis v Žurnalu). Pač pa v zameno prebiramo cvetke, malodane prikazovanja device Marije. Npr. v stavku: »Prikaže se še ena nesrečna, premalo domišljena, slej ko prej prešibko kontrolirana zgodba.« Nežen trepljaj po ramenu, ki ima željo pomiriti potegnjene v položaj kršiteljev, in seveda bralce. Nato novinarki kupita vse izgovore mariborske nadškofije o tem, da je vsega kriv Vegrad in temu namenita celoten ton zapisa, vključno z naslovom. Na koncu še piarovski pomirjujoči toni za tiste, ki še niso dojeli, povzeti po cerkvenih ekonomih:
»Intenzivno, zatrjujejo, iščejo možnosti, da denar, ki je prišel prek gospodarskega ministrstva, vrnejo. Po sodni poti bodo skušali izterjati, kar so izgubili zaradi nesolidnega Vegrada. Če bi bili vedeli, kako se bo izteklo, ne bi bili Vegrada nikoli izbrali za gradbena dela, zagotavljajo.«
Skratka, vse bo še v redu, krivi so drugi… Kaj so nam torej zamolčali? Vse osnovne poudarke štorije, ki so jo sicer dan prej resda objavili v obliki vestičke STA (spodaj spodaj v kotu strani tule), pa vendar. Ti so bistveno bolj kruti:
Prvič, kriminalisti preiskujejo sum ponareditve več dokumentov, ki se nanašajo na pridobitev evropskih sredstev za obnovo dvorca Betnava, ki je v lasti mariborske nadškofije.
Drugič, več fizičnih oseb je januarja 2008 pristalo, da postanejo lastniki dvorca in vsak je vložil po 380.000 evrov. Te osebe so bili, bizarno, navadni duhovniki brez finančnih prilivov.
Tretjič, maja 2008 je mariborski nadškof Franc Kramberger podpisal poroštvene pogodbe, s katerimi so omenjene fizične osebe dobile kredite.
Četrtič, denar iz kreditov je bil podlaga za pridobitev evropskih sredstev v višini dveh milijonov evrov pri Ministrstvu za gospodarstvo.
Petič, ker obljubljene prenove dvorca ni bilo, menda zaradi kratkega stika z Vegradom, je cerkveno podjetje manipuliralo in še dalje pošiljalo izplačilne zahtevke ministrstvu, in to za neopravljeno delo. Zaradi tega so spisane kazenske ovadbe odgovornih in nadzornikov zaradi suma ponarejanja listin.
V članku v Večeru ne zvemo nič od tega: nič o kazenskih ovadbah, nič o stališču Ministrstva za gospodarstvo in ponarejanju listin, nič o bankah in kreditih, nič o lastnikih duhovnikih (čeprav so jih vsi drugi mediji že poimensko našteli in celo naredili intervju z enim od njih), nič o poroštvenih pogodbah in Krambergerju. Celoten novinarski prispevek je zreduciran na, dobesedno, »še eno nesrečno, premalo kontrolirano zgodbo«… Bravo, Večer!