Kako naj razumemo zadnjo Janševo slavilno izjavo o sebi, češ mi smo stranka z 22. leti moralnega kapitala? Sliši se kot slaba šala. Ali da vsi skupaj v SDS prepoznavamo realno silo, ki ji moramo svoja življenja predati v upravljanje? Ni več slab štos, zveni srhljivo. Posegli bomo po najboljšem v narodovem značaju, je plonkal pred nekaj leti. Dobesedno sem si oddahnil, kot sem videl, da gre za plagiat – ne želim, da kdo šari po mojem ethosu in se igra z mojim premalo arijskim značajem.
Srhljivost tu ni več arbitrarna in je res videti kot igra z (mojimi) občutki. Žal je trenutno prevladujoče stanje občutenja politike. V petkovem intervjuju za Razglede smo lahko prebrali, kaj si Janša misli o aktualnem predsedniku republike: da je slovenski Kurt Waldheim. Da je še slabši od njega – bivši avstrijski predsednik in generalni sekretar Združenih narodov je, ko so odkrili njegovo nacistično preteklost, moral bežati pred svojim spominom, ko je bil »samo nižji častnik, prevajalec v nemški vojski med vojno, Türk pa je bil eden od desetih najbolj pomembnih komunističnih funkcionarjev tistega časa in to v času miru.«
Halo? Danilo Türk kot slovenski Waldheim? Dobro, zeló poznamo to maniro zlobnega sovražnega govora. Toda mar ni stvar, ki je sicer že daleč, šla povsem predaleč? Slednji, predsednik republike, je skoraj istočasno Janšo v intervjuju za Mladino označil za premetenca (njegov prevod za angleško besedo »survivor«, ki jo omenja). Žal ne izvemo veliko o tem, kje in kako je ekskluzivni intervju na Razgledi.net nastal. V uvodu se avtor Vojko Flegar sicer ponorčuje – občutek dobimo, da želi bralca posvariti pred čudaškostjo stališč, ki bodo sledila. V bogatem paranoidnem meniju, ki sledi, na najdemo nič novega, le tipičnega Janšo; kar nas spravi v začudenje, je lahko zgolj tisto, česar v (ali ob) intervjuju ni. Pravzaprav reakcije nanj: uradni demantiji iz kabineta predsednika republike, zgražanje politike in javnosti, medijski povzetki. Je mogoče, da smo kaj spregledali in intervju sploh ni pristen, čeprav je bil isti dan najbolj klikana spletna stran po podatkih najdi.si? Ali pa smo se že navadili njegovih manir in povsem otopeli ne trzamo več na osebne kompromitacije takega kova? Nas trenutni spor več ne zanima? Kdo bi vedel. Privzemimo za trenutek, da intervju ni pristen. S kakšnim motivom, cui bono? Se je želel nekdo le pošaliti na naš račun? Nam je želel kaj povedati? Zakaj, nenazadnje, nihče ne piše in poroča niti o tem, da ni pristen in tem, zakaj je tam?
Spraševati so o smislu slovenskih medijev je povsem mazohistično početje. Očitno so nezreli kot kislo sadje in ne zmorejo ničesar. Da bi prezrli intervju z Janšo za nek spletni intelektualistični portal, ne bi bilo nič čudnega. Še zlasti, ker isto meni o medijih tudi on včeraj, v soboto, ocenjujoč njihovo poročanje v petek, ko je intervju tudi nastal. Dovolj pregnantna govorica ne razočara:
»Paraudba s pomočjo režimskih medijev očitno še vedno uveljavlja cenzuro na poročanje o dejstvih v zvezi z Velikovcem.«
Zakaj ne bi cenzurirala tudi intervjuja z njim? Zlahka so mediji spregledali sugestijo o tem, da Janša s svojimi atakami dejansko vstopa v predsedniško tekmo drugo leto. Glede avtentičnosti zapisa v Razgledih je podobno: moja poanta je, da je že skozi samo dejstvo, da v tem trenutku ne vemo, ali je pristen ali ne, ekspliciranega dovolj. Kako kot je intervju z Janšo že po sebi »bolj resničen od resničnosti same«, zvijača gor ali dol, so tudi slovenski mediji trenutno v isti coni somraka – odsotnost reakcije na medijsko stvarnost je že sama resnica te stvarnosti. Je bolj resnična od slovenske medijske resničnosti. Kaj točno mislim s tem? Da je Janša iz intervjuja pač »bolj resničen« Janša. Na način, kot so bili nekateri animirani liki v oddaji Hri-bar, žal ukinjeni, bolj stvarni od svojih upodobitev, njihovi imitatorji pa bolj pristni od imitirancev. Kaj nam to pove? Da jih je mogoče brez škode, brez »presežka« imitirati, da ni več razlike med karikaturo in njenim nosilcem. Da živimo v nekem simulakru realnosti, v tem primeru posnetku slovenske politike, virtualno regenirajočem se na način, da se odvija (in piše) kar sam, ločeno od realnosti.
Ampak to govorim zgolj hipotetično – včeraj zvečer sem na TV ujelo Matrico. Reloaded. Kaj pa če je intervju pristen? Kaj pa če je vse res? 🙂
Post scriptum: dopisujem spremembo, ki se je zgodila danes, v nedeljo, čez dan. Na razgledi.net so, okoli štiri ure po objavi mojega pričujočega teksta, objavili zahtevo SDS po umiku besedila intervjuja, ker da se nikoli ni zgodil…