::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Tepčki-bebčki in zainteresirana novinarska skrb zanje

Nežno žurnalistično trubadurstvo z rahlim vzgibom dvoma, čudna dvorna elegika onesrečenega in otožnega hrepenenja po razcvetu mariborske kulture v svojstvenem žanru dopisovanja »na ti« med novinarko in programskim direktorjem EPK. V Večerovi ediciji 7DNI. (Predstavljajmo si za hip, da bi v stilu “dragi Borut, dragi Tone” kak novinar na ta način pisal Borutu Pahorju in kaj bi to pomenilo.)

In ja, so prišli v Maribor pokurit na desetine milijonov evrov, kot se je Aleš Čar menda hvalil svojemu prejšnjemu delodajalcu v Dnevniku, zapuščajoč tamkajšnjo službo?  (Izvedeli v vprašanju Bojana Požarja na INFO TV, zastavljenem taistemu intervjuvanemu gostu Mitji Čandru, oziroma Mitju Čanderju, kot to sklanjajo v Mariboru ali vsaj v 7DNI; glej spodaj.) Tudi novinarko zato upravičeno zbega isto vprašanje mnogih, ko se zapelje v Ljubljano in jo “peljejo lulat”… No ja, še dobro, da se direktorju ne bo treba nič truditi – če rubrika v mediju to sploh predvideva -, ker so vprašanja zastavljena retorično. Specifičen trubadurski žanr pač…Spodaj.

——————–

7DNI, sreda, 2.2.2011, stran 1, 7DNI, avtor: Melita Forstnerič Hajnšek

Pismo, Pismo Mitju Čanderju, programskemu direktorju EPK Maribor 2012
Tistim, ki so prišli v Maribor pokurit milijone

 

Zdavnaj je že minilo sto dni, ko naj bi politikom pustili medijski mir. EPK se počasi organizacijsko vzpostavlja, pleteš mreže, vlečeš poteze v svojih šahovski maniri, pa tudi lobiraš na vse strani. V tem si kot šahovski velemojster zares neprekosljiv. Bog ve, kolikokrat ti je bilo že žal, da si prišel? In kolikokrat ti še bo?! Zanesljivo boš težko izšel iz te zgodbe kot zmagovalec, četudi je projekt obsojen na uspeh. A pustiva defetizem.
         Sam premier z ministri te je obiskal in dramatično ”zaprl finančno konstrukcijo”. Kak suspenz! A prve delne bilance EPK nikakor niso spodbudne. Najbrž si nisi mislil, da je tvoje mesto tako zapleteno in naše mesto še bolj. Četudi mnogi še verjamemo v EPK in njegov nesporni pomen – tudi po letu 2012 -, predvsem pa v silni potencial Maribora in njegovih ustvarjalcev, ni pretiranih razlogov za optimizem. Pa ne bom o zamudah, propadlih priložnostih in nezmožnosti sodelovanja …
         ”Zgodba se premika v pravo smer,” si komentiral vladni obisk v Mariboru. Se ti zdi, da se res? Kaj pa vse bojazni tukajšnjih kulturnikov, ki ti očitajo predvsem, da nimaš časa zanje? Tudi nad zadnjim programskim seminarjem v Udarniku pred dnevi so bili razočarani. Na kulturnih dogodkih te pogrešamo …
         In kako najedajo šele vsi tisti mestni trači, za katere veš, da imajo zmeraj tudi malo soli: o zaposlovanju vsevprek v zavodu EPK – tudi kljukcev, ki so lepili plakate po mestu.
         Priznam, ko v Ljubljani slišim, kako so moji kolegi pustili dobre službe zato, ker ”so prišli v Maribor pokurit desetine milijonov evrov” (beri: zaposlili so se v Zavodu Maribor 2012), me zares pograbi bes. Moramo zmeraj in v vsakem kontekstu izpasti kot neki tepčki – bebčki, ki jih iz prestolnice vsakdo, ki ima pet minut časa, lahko “pelje lulat”? Vem, da te taka rezoniranja ne veselijo ob vseh naporih, za katere, verjamem, da jih vlagaš v uspeh zgodbe Maribor 2012, moraš pa razumeti, da postaja včasih že prav zadušljivo. In ko delam primerjave z drugimi EPK, me pograbi žalost ob vseh zamujenih priložnostih in nezmožnostih. Smo res tako razklani, nesposobni povezovanja, priznavanja vrednosti drugemu?
         Govoril si na prvi predstavitvi javnosti, da boste vitka organizacijska ekipa, da bo vse transparentno in strokovno relevantno. Ali res? Potrebujete toliko zunanjih strokovnih svetovalcev, toliko prestižnih imen? Za dokaz pomembnosti, za priročno prenašanje odgovornosti, za zamegljevanje? Ne vem, ali so – kljub spoštovanju do vseh – res prav oni porok za kvalitetno zgodbo EPK. Hkrati pa ustvarjalce ”zaslišujejo” ekipe brez poznavanja področij, za katera so zadolženi, predvsem pa glavnih nosilcev. Vprašanja, ki jim jih zastavljajo, so pogosto žaljivo nepoznavalska, obupno diletantska. Kaj je s temeljito evidenco terena, vseh potencialnih protagonistov EPK? Prepričana sem bila, da si se tega s svojo ekipo z vseh vetrov lotil pošteno in poznavalsko. Žal, ”informacije s terena” tega ne potrjujejo. Četudi vam tudi Bruselj priznava, da odlično razumete smisel in bistvo EPK, pa vam prav gotovo uhaja iz rok občutek za sinergije v mestu in regiji. Če ste ga sploh kdaj razvili? Z ljudmi, ki vodijo posamezne resorje, očitno teh konsenzualnih učinkov niste in ne boste dosegli. Prve posledice se že kažejo.
         Seveda je vse prepleteno s političnimi vplivi, a programska zgodba se mora peljati neodvisno, pošteno in transparentno. Ne bom govorila o pocestnih očitkih, usmerjenih v nekdanji Naskov dvorec, o domnevni razsipnosti in samopašnosti, o starih zamerah, o (ne)zaslugah iz preteklosti, ki so nekatere pripeljale na ta mesta, raje bom optimistično še naprej verjela v silovito potenco mariborske kulture, v dobre živce in benevolenco tukajšnjih ustvarjalcev, s katerimi se boste, upam, v tem letu vsaj dodobra spoznali. Da se jim ne bo treba vedno znova predstavljati novim in novim referentom za ”to-in-ono” ob EPK. Da bodo končno lahko začeli podpisovati producentske pogodbe, da bo povezave s politiko le toliko, kot je najbolj nujno in najmanj škodljivo. Da bodo posamezne kulturne panoge in prakse obravnavane enako(pravno), pravično.
         Da boš ohranil dobre živce in energijo, da boš vse svoje žlahtne obsesije usmeril v dobro celotnega projekta. Da se bomo nehali natezati okoli tega, kdo je in kdo česa ni pokasiral na rovaš EPK. Kdo je in kdo ni upravičen do milijonov in kdo do nekaj tisočakov. Bodo egi končno nekoliko potihnili in bo že butnila na plano altruistična povezovalna energija vseh v istem čolnu?
         Kakorkoli, Mitja, še vedno verjamem, da ti bo uspelo. Upam in želim, da bi ti.

 

 

2 comments on “Tepčki-bebčki in zainteresirana novinarska skrb zanje

  1. Anonymous
    06/02/2011

    Vedno, ko prebiram te …ne morem jih niti prav (po)imenovati…zabite, debilne, podcenjujoče (do bralstva), precenjujoče (do nagovorjenih oz. intervjuvanih) in kaj vem kakšne še

    zapise MultiFunctionalHero

    si ne morem kaj, da se ne bi vprašal ali se dotični morda ne godi huda krivica, ker živi danes in zdaj. Ne v prenesenem pomenu, nikakor, pač pa v aktualnem družbenem trenutku, ki ga nikakor ne prepoznava in ne začuti…

    Morda pa smo vsi ostali bebasti in v neke vrste stanju zamaknjenosti, ko se nam zdi, da bi vendar morala živeti v dobi dvornih pisarjev, potujočih in blodečih zgodovinarjev, kronistov vseh vrst in kar je še takih lizunov…

    Sam jo- denimo- ne vidim v vlogi avtorice od in epov, dasiravno je dokaj blizu temu. Sem pa hkrati vesel, da je živela na robu komunizma in dokaj pozno. Če bi jo poznala Mao ali Josif, bi jima ego dodatno zrasel; enemu od njiju zagotovo čez vrhove Himalaje, drugemu pa bi se pač najbrž raztegnil po stepi, tajgi in tundri…

    Da bi vznesenost MultiFunctionalHero z življenji plačalo dodatnih nekaj milijonov neukih in nevrednih, bi bila najbrž zgolj zgodovinska stranpota in zabloda nevredna omembe…

    Naj za konec še zapišem, da se že veselim nove lekcije iz, heh, uravnoteženega novinarstva…
    Pričakujem dopisovanje z “Gogejem” ali pa kar madridskim veličanstvom himself….
    To bo še radost…

  2. Anonymous
    06/02/2011

    Vedno, ko prebiram te …ne morem jih niti prav (po)imenovati…zabite, debilne, podcenjujoče (do bralstva), precenjujoče (do nagovorjenih oz. intervjuvanih) in kaj vem kakšne še

    zapise MultiFunctionalHero

    si ne morem kaj, da se ne bi vprašal ali se dotični morda ne godi huda krivica, ker živi danes in zdaj. Ne v prenesenem pomenu, nikakor, pač pa v aktualnem družbenem trenutku, ki ga nikakor ne prepoznava in ne začuti…

    Morda pa smo vsi ostali bebasti in v neke vrste stanju zamaknjenosti, ko se nam zdi, da bi vendar morala živeti v dobi dvornih pisarjev, potujočih in blodečih zgodovinarjev, kronistov vseh vrst in kar je še takih lizunov…

    Sam jo- denimo- ne vidim v vlogi avtorice od in epov, dasiravno je dokaj blizu temu. Sem pa hkrati vesel, da je živela na robu komunizma in dokaj pozno. Če bi jo poznala Mao ali Josif, bi jima ego dodatno zrasel; enemu od njiju zagotovo čez vrhove Himalaje, drugemu pa bi se pač najbrž raztegnil po stepi, tajgi in tundri…

    Da bi vznesenost MultiFunctionalHero z življenji plačalo dodatnih nekaj milijonov neukih in nevrednih, bi bila najbrž zgolj zgodovinska stranpota in zabloda nevredna omembe…

    Naj za konec še zapišem, da se že veselim nove lekcije iz, heh, uravnoteženega novinarstva…
    Pričakujem dopisovanje z “Gogejem” ali pa kar madridskim veličanstvom himself….
    To bo še radost…

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

Information

This entry was posted on 04/02/2011 by in mariborske.
%d bloggers like this: