Kako boste poročali o finančnem brodolomu mariborske nadškofije, če jo želite prijazno braniti? Treba se je učiti pri najboljših in o tem sem že pisal – brati je treba Večer, ne Družine, saj zna bolje reči bobu bob (ter jih ravnokar podeljuje kot nekakšno nagrado).
Prejšnjič sem že nakazal, kako in kaj, glavna cerkvena novinarka Večera ni razočarala niti dan kasneje. (Doslej ni objavila drugih člankov.) Zato sem se odločil za nadaljevanje. Ob obisku vlade v Podravju je nato še v temle članku našla veliko dobrih besed o mariborski škofijski gimnaziji, bralcu pojasnila, da vse to stane in da so bili potrebni krediti, nato pa dodala:
Da zgradbe na Vrbanski cesti niso zastavljene za sanacijsko pomoč nadškofije insolventnemu Gospodarstvu Rast, ki ima v nadškofiji večinsko lastnico, je novi gospodarski vrh nadškofije zatrdil ta teden, v odzivu na dramatično poročanje italijanskega tiska, češ da je mariborska nadškofija v 800-milijonskem minusu in da je v Mariboru nič manj kot sveti bankrot.
Ogorčenost je jasno razvidna, naslov članka je znova predvidljiv, povedati morate nekaj pozitivnega, podnaslov pa mora afirmirati relativno majhnost dolga in seveda lepe dolžniške navade. Ko seštejete, dobite tale naslov in začetek podnaslova:
Nad Vrbansko in Betnavo hipoteka ne visi
Kreditov ima mariborska nadškofija za 17,4 milijona evrov in jih redno odplačuje.
V okvirček je dodala še vestičko STA z naslovom »Krekovim skladom gre bolje«. Skratka: bralec, upnik in mariborska nadškofija so lahko pomirjeni, časopis Večer je zanje kot metin čaj.
Še bolje je novinarka Vanessa Čokl svoje delo opravila isti dan, 26. januarja 2011, v ediciji Večera, imenovani 7 dni (druga se imenuje Vroči kaj in nekolikanj spominja na proslulo mariborsko cerkveno družbo T-2 – po veselju do pornografije seveda in tem, da gre v mesenem bobu do sočnega konca). Apologetika je tu še manj prikrita in odločneje artikulirana. Novinarka obsodi nov šport zgražanja nad tajkunskimi igricami nadškofije, izvirajočem seveda le iz ateistične alergije do RKC, poznavalsko relativizira zgodbo (»stvari niso tako preproste«), vsega menda ni kriva nadškofija (poznamo ta izgovor), niza opravičila in kaže s prstom na gospodarsko krizo, opozori na »deprivilegiranost« Maribora, ki ne more kovati denarja iz gozdov, tako kot ljubljanska Cerkev, poudari, da za vse še ni prepozno, k reševanju pozove širšo skupnost in na koncu še vzbudi zaupanje tistih, ki bi radi svoje otroke vpisali v škofijsko gimnazijo. Korektno in pošteno opravljeno piarovsko delo, primerljivo z drugimi Večerovimi piarovkami! Še citat članka v celoti:
Pa imamo na Slovenskem nov šport! Kam, kako visoko, na seznam tajkunskih polomov umestiti tega, ki se zgošča nad mariborsko nadškofijo in z njo povezanimi finančnimi, gospodarskimi družbami. Ampak kljub temu, da nekateri v teh krajih, prestreljenih z ideološkimi stereotipi in pregovorno alergičnih na Katoliško cerkev, že veselo slavijo “sveti bankrot” v Mariboru, kakor so to dramatično poimenovali v italijanskem tedniku L’espresso, stvari niso tako preproste. Ne visi vsa utež neposredno nad nadškofijo, veliko akterjev je tu, vsak ima svoje bilance in svoje odgovorne. Resnica je slej ko prej, da so leta konjunkture mariborske cerkvene finančnike zanesla, nakar se je zgodila vseprisotna finančna kriza in vrednosti delnic čez noč potisnila globoko k tlom. Po drugi strani se od Cerkve (in mariborska v denacionalizaciji ni mogla, kakor ljubljanska, računati na stabilne dobičke iz gozdov, torej iz lesa) zahteva čim večje samofinanciranje.
Kaj zdaj? Pozno so v tukajšnjem delu Katoliške cerkve v Sloveniji začeli sanirati precej zavoženo zgodbo, a vendarle ne prepozno, verjamejo tisti, ki so do zadnje številke v podrobnostih. Mariborski cerkveni možje, okrepljeni z zvenečimi tujimi finančnimi strokovnjaki, se nadejajo, najbrž tujega, investitorja, da bi se šlo v dokapitalizacijo. Če se to ne posreči, je pred Gospodarstvom Rast, ki je gospodarska družba mariborske nadškofije, pa pred finančnima holdingoma Zvon Ena in Zvon Dva, ki so od tega meseca insolventni, le še prisilna poravnava ali stečaj. V stečaju se poskuša prodati, kar je mogoče. Tu pa smo hitro pri tržni in dejanski vrednosti premoženja. Ampak po vrsti, stečaj je zadnja možnost. Obveznosti pri celi vrsti bank niso majhne, tudi kakšna cerkvena nepremičnina je zastavljena, trenutno pa vse vpletene strani predvsem varujejo svoje pogajalske pozicije. Vložki so visoki, padci, ki grozijo, boleči. Če nadškofija in z njo povezane družbe bankam v seštevku dolgujejo okrog 700 milijonov evrov, kakor je izračunano neuradno, pomeni to nekaj letnih prihodkov države Vatikan. In vsaj pol ducata proračunov mesta Maribor. Za prihodnost vložkov lepega števila malih delničarjev gre. Oba Zvona imata deleže v zvenečih slovenskih podjetjih. To še malo ni samo cerkvena zgodba. Ali zgolj mariborska. Do februarja naj bi se marsikaj razjasnilo. In za pomiritev zaskrbljenih staršev: seveda, mariborska škofijska gimnazija bo vpisovala tudi v šolsko leto 2011/2012.
Sicer pa moje mnenje o vsem tem? Socialno brezčutno in kratkovidno se je zgolj zmrdovati nad finančnim brodolomom mariborske nadškofije, saj so v ozadju tega številne stiske opeharjenih ljudi. To elementarno človeškost je treba ohraniti, saj marsikoga zanese v privoščljivo muzanje nad cerkveno nesrečo. Ta poanta se zdi sprejemljiva, a kaj, ko jo razgaljajo konteksti pristranosti. Kajti po drugi plati je treba jasno povedati, da bolj od gospodarske polomije boli dosedanja neverjetna moralna sprevrženost, s katero zdaj nadškofija vali krivdo in finančno breme na gospodarske “subjekte”, s katerimi menda nima nič, čeravno gre za holdinge in družbe, ki jih je sama ustanavljala. To je podobno, kot če ne bi priznal očetovstva svojega otroka. V naslednjih dneh bo morala podati jasna odgovora na dve vprašanji: o tem, ali je podatek o 800 milijonih evrov v vatikanskem revizorskem poročilu tam res zapisan ali ne. Drugo vprašanje je: zakaj je izigrala stroga vatikanska pravila o odobritvi naložb, višjih od en milijon evrov? Če prepričljivih pojasnil ne bo, bo izgubila še minimum zaupanja pri svojih vernikih – tistega, za katerega nadškof dr. Anton Stres pravi, da ostaja edina deviza delovanja RKC.