Pustimo ob strani žalostno dejstvo, da nekaj postane top tema, če/ko jo objavijo v drugi državi. Mar ni to svojevrstna nezaupnica domačim novinarjem? Sprva sem prebral današnji članek Ranke Ivelja v Dnevniku o bibličnih razsežnostih dolgov mariborske nadškofije. Polnoč je odbila in ravno so ga na Dnevnikovo spletno stran naložili, zato hitro branje:
Po mnenju naših virov iz ljubljanske nadškofije, ki je Mariboru sicer posodila 10 milijonov evrov, je izjava mariborske nadškofije sprenevedava. “To je en navaden blef. Čas je, da odkrito priznajo, da so s svojimi neodgovornimi poslovnimi avanturami hudo izdali zaupanje ljudi, ki so svoje certifikate v dobri veri vložili v Krekov sklad, in škodili Cerkvi v celoti. V najboljšem primeru bo v stečajni masi ostalo le 50 odstotkov sredstev,” nam je dejal neki visoki klerik ter dodal: “Morda dolg nadškofije in povezanih družb ni visok 800 milijonov evrov, z gotovostjo pa je mogoče reči, da dolg nadškofije in posledično murskosoboške in celjske škofije dosega vsaj 500 milijonov evrov. Dejstvo je, da se tisti, ki ustanovi podjetje, ne more kar tako izmakniti odgovornosti za njegovo poslovanje.” Po naših informacijah so nad ravnanjem in odzivi vodstva mariborske nadškofije močno razočarani in prizadeti tudi mnogi duhovniki, ki se le nemočno zgražajo.
Čeprav so številke impozantne, so jih v mariborski nadškofiji poskušali prav danes (no, včeraj) miminalizirati:
L’Espresso je ves dolg povezanih družb pripisal neposredno nadškofiji. Kot tam pojasnjujejo, je njihov neposredni dolg do bank konec leta 2010 znašal 17,4 milijona evrov, od tega za področje gospodarskega delovanja približno tretjino, polovico za vzgojo in izobraževanje, preostanek pa za pastoralne in druge dejavnosti.
S tem pa so ponovili isti luknjičav trik, ki ga je, kot pravijo v italijanskem časopisu, uporabil Krašovec kot izgovor, zakaj se je izognil pisni odobritvi Svetega sedeža glede naložb:
L’Espresso navaja tudi zelo zanimivo Krašovčevo pojasnilo, zakaj so kršili pravilo, po katerem mora Sveti sedež pisno odobriti vsako naložbo, višjo od milijona evrov. Krašovec naj bi se izvil takole: “Menil sem, da je takšna odobritev potrebna, ko gre za škofijo, ne pa tudi, ko gre za družbe v njeni lasti.” Kakor koli že, poudarja Fittipaldi, “v slovenski Cerkvi se morajo zavedati, da bodo morali odgovornost za izdano zaupanje vlagateljev in grozečo finančno polomijo nositi sami. Vatikan ne bo pomagal.”
Zakaj je to pomembno? Ker očitno varajo in manipulirajo še dalje na povsem enak način. Govorijo o 17,4 milijona neposrednega dolga, kot da se jih ustanovljene družbe ne tičejo. Podatek, ki bi ga morali novinarji (ali upniki) terjati, je seveda tisti drugi: drži informacija o skupnem dolgu v višini 800 milijonov ali ne? Se družbe v lasti nadškofije nje ne tičejo?
Šel sem pogledat še Večer, koder bi pričakoval bolj zainteresirana lokalna poročila. Kot Mariborčan ga berem že dolgo in vem, kako stvari tečejo v njem. Cerkveno področje že desetletja pokriva Vanessa Čokl, s katero sem pred letim prekinil sodelovanje, ker je cenzurirala moj tekst o – mariborski cerkvi. V bistvu si je aktivno prizadevala, da ne bi bil objavljen pri dveh drugih urednicah in na njeno smolo so mi te urednice to povedale. Sem o novinarkini naklonjenosti RKC že povedal dovolj? Kako je Večer pisal o dolgovih mariborske nadškofije v zadnjih letih, je vprašanje za medijske in druge raziskovalce. Če nisem povedal dovolj, si je treba ogledati njen zadnji zapis v Večeru. Današnjega ni, včerajšnji zadnji se bere takole:
Iz finančne luknje naj bi le svetila luč. (če je pozitivno zainteresiran, poskuša novinar čim več povedati že v naslovu)
»Toda: po neuradnih, a zanesljivih podatkih bi se znalo izteči tako, da se mariborska nadškofija pojavi z investitorjem, zelo možno, da tujim, ki bi bil pripravljen dati nujni denar. Pogovori z bankami gredo po naših informacijah bolje, kot se poskuša s kakšne strani prikazati.«
Luč na koncu tunela, zanesljiva tolažba, vse bo še v redu. Da bodo le Mariborčani pomirjeni zdaj, ko jim Kangler in Pandur obljubljata kulturne sanje in nove palače. Le kaj je 800 milijonov evrov dolga proti 50 milijončkom kulturnega EPK programa?