Enim kvečjemu za pisoar, drugim za palačo

(Popravek in dopolnilo naše izjave o fantastičnem projektu CEUM-a)

Župan Franc Kangler trdi, da bo Pandurjev teater stal 24 milijonov evrov. Oh, kolikšna nenadna skromnost! Številka 51 milijonov je menda medijsko zavajanje. Brezsramna manipulacija je to, kajti prava je druga številka in z njo smo operirali, podobno kot prav vsi novinarji, ki so o tem pisali. Na strani 9 (tabela 5) čudežne študije izvedljivosti, pripravljene pri Ekonomskem inštitutu Maribor, sicer podlage za odločitev mestnih svetnikov, so zapisane številke neizpodbitne. Tam najdemo opis investicijskih stroškov po tekočih cenah v skupni vrednosti 51.398.553 evrov. Za nakup zemljišča je namenjenih 2.583.932 evrov, za gradbena dela na objektu 46.001.091, opremo 448.539 in projektiranje 2.364.991. Varianta B je povsem netransparetna. Če nas že zdaj tako vlečejo za nos, kako nas šele bodo? Gospod župan, dokumente pokažite davkoplačevalcem, pa bo takoj jasno, komu bo nos še rasel in koga bo bolela glava!

Vendarle pa se Zofijini, avtorji prvega pisma z naslovom »Pandurjev razgled, vreden čez 50 milijonov evrov«, moramo neizogibno skesano opravičiti tudi zaradi našega nepremišljenega zavajanja javnosti. V njem smo lahkotno zapisali, da majhnim kulturnim porabnikom v Mariboru, npr. društvom, z gospodarjeve mize padejo zgolj sramotne drobtinice. Žal to ne drži, rezultati občinskega razpisa za kulturne projekte, ki so do nas prišli te dni, so namreč razkrili, da so nam njegove komisije zavrnile vse tri, ki smo jih prijavili. Ergo: za nekatere z mize ne pade nič, pa tudi škornjev ne znamo lizati. Popolna luzerska pozicija! Toda kaj bi z nepomembnimi kulturnimi delavci, da bo le palača dovolj prestižna. Če se vrnemo k številkam – pod prej omenjeno opremo za Pandurjev teater po podatkih sodeč štejejo pisarniška oprema, foyer in bife. Predpostavimo, da je investicija v bife, ta neizbežni fetišni ambient umetnikov, vredna tretjino zneska, torej okoli 150.000 evrov. V tem primeru lahko smiselno zaključimo, da smo Zofijini v svoji 14-letni aktivnosti bili deležni subvencij občine v višini kakšnega boljšega pisoarja! V zameno smo naredili naslednje: v Mariboru organizirali vsaj 250 dogodkov humanističnega profila, večinoma predavanj, bolj ali manj vsi so tudi zvočno in video zabeleženi. V tem času to povprečno pomeni 27 prireditev na leto. Od leta 1996 je v naši produkciji nastalo čez 300 oddaj o filozofiji, večina je znova zabeležena in jih je mogoče poslušati na netu. Ob tem naj omenimo še naše izobraževalne filmske oddaje in oddajo »Glasbeni ciklon«, naš samostojen izobraževalno glasbeni eksperiment, ki je zdržal tri leta in sproduciral približno 100 zelo samosvojih oddaj, pa nešteto edicij oddaje »Ah, teorija«, tudi dostopne v našem arhivu na strani radia MARŠ. Vse skupaj govorimo o kakšnih 800 urah produkcije različnih radijskih oddaj zgolj v zadnjih sedmih letih, ki nam omogočajo točnejšo mero. Morebiti malo za kakšen profesionalen radio, veliko za neprofesionalne filozofe.

Od leta 2003 smo uspeli vsako leto izdati online časopis, zaenkrat 9 številk, izdali smo 4 številke revije Ustroj, od leta 2001 pa še 12 dokumentarnih filmov in feljtonov s filozofsko, ekološko in družboslovno tematiko. Zaenkrat smo izdali eno PDF knjigo, ki je dostopna na netu in v pripravi so še tri. Zofijini smo nekaj let vsebinsko ustvarjali dodatne spletne strani, kot je npr. tista o primeru Petek, aktivno gostimo pobudo Časovne banke v Mariboru in vseslovenski forum o Univerzalnem temeljnem dohodku. Na naši strani je arhiviranih na tisoče filozofskih, družboslovnih in kritičnih besedil, številna smo objavili kot javne apele.

Vso to malenkost smo zgarali za ceno enega pisoarja! Prav bo imel, če bo kdo ugotavljal, da bi danes izjemoma komu res radi šli na živce kot neskromneži in se v neznatnosti svojega društvenega imena čudnega zvena primerjali z velikim Pandurjem! Kakopak se zavedamo, da je takšnih, kot smo mi, na stotine, toda naj vsak izvede enako primerjavo in ne bo dosti drugačna: menda neprekosljivemu umetniku 51 milijonov evrov v enem zamahu, drugim za WC školjko ali pa še to ne. Na podlagi česa že? Pandur je v zadnjih 15-letih Mariboru daroval le eno kulturno mašo (predstava »Tesla Electric Company« leta 2007 v SNG), mi smo svojo statistiko podali. (Več o njej na strani http://www.zofijini.net) O Pandurju obstaja vrsta zapisov v Večeru, na koncu resda zgolj še na straneh črne kronike, o nas pa… Tako se pač dela kapitalna kultura v Mariboru in samoumevno delita denar in pozornost za nekaj, kar je postalo stvar elit, spreg posameznikov med umetniki in politiki, ki odlično vohajo kapital, novinarskih piarovcev in lojalne tovarišije. V Mariboru vse to učinkuje neznosno domačijsko in nepotistično, ali kot neskrito pravi župan (»Komu pa bom pomagal, če ne prijateljem?«), po privatnih linijah. In nič ne kaže na boljše čase. EPK, čudežna beseda, ki očitno omogoča opisano finančno magijo kolosalnih dimenzij, postaja žalostna paradigma umetniškega nihilizma, podobna omamni sijoči luči, na katero se lovi kulturni mrčes. Če ga ne bi bilo, bi si tak terarij morali izmisliti!

Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike

Napotila

Pandurjev razgled, vreden čez 50 milijonov evrov:
http://www.zofijini.net/bodica_Pandurjev.html

Tomaž Pandur obtožen zlorabe položaja (Večer, 11. 5. 1999):
http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/1999/05/11/1999-05-11%20STR-23-23%20MX-01%20IZD-00-00-00-02-00-02%20PAG-KRONIKA.PDF

»Pandurjevo« gledališče na pravljičnih temeljih (Dnevnik, 13.8.2010):
http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042380351

Smisel kulturne produkcije v Mariboru v luči medijskih najav:
http://www.zofijini.net/bodica_smisel.html

Piar dan D za EPK:
http://www.zofijini.net/speculum.html

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: