»Premier je poudaril, da se mu zdi omenjena odločitev preiskovalnega sodnika sporna. Sporno je tudi, da se državni tožilec srečuje z enim od osumljencev, »češ da bo postal njegov odvetnik«, je dodal. »Ne bom pristal na tezo, ki jo je izrekla nekdanja generalna državna tožilka, da vsaka velika svinjarija še ni kaznivo dejanje,« je zatrdil Janša in se vprašal, »kaj pa je kaznivo dejanje, če ne velika svinjarija?« Poudaril je, da družba ščiti državljane »pred velikimi svinjarijami tako, da jih preganja.« (Primerjaj zapis na Drugem domu in vir)
Naj bo torej X kaznivo dejanje in Y svinjarija. Janša navidezno obrne implikacijo – tožilka želi povedati, da imamo razred svinjarij in razred kaznivih dejanj, prvi pa je širši in ni pokrit z drugim. Želi torej reči, z uporabljeno implikacijo: Če svinjarija, potem še ne nujno kaznivo dejanje. Če Y, potem ne nujno X. Prav ima in še dobro, da je tako: po eni strani vse svinjarije niso vključene v kazenski zakonik oziroma kaznive, ker so iz takega ali drugačnega razloga obtičale v sferi moralno spornega, po drugi strani je morebiti to celo prav, saj bi v nasprotnem, ko bi vsako »svinjarijo« naredili za kaznivo dejanje, dobili nadvse represivno zakonodajo. Pomislite le na svojo nedavno WC izkušnjo, kakšne svinje so moški, ki gredo na toaleto, potegnejo ven oneta in urinirajo, potem pa si rok ne umijejo, ampak pohitijo nazaj h kosilu ali v objem svoje drage! No, in potem za nameček nihče ne pokliče policaja!
Janša implikacijo korigira in veličastno obrne: Če X, potem nujno Y, če kaznivo dejanje, potem nujno svinjarija. No, premier ima prav, toda pri tem vara, kajti tožilka seveda implicite kakopak tudi verjame v taisti »Če kaznivo dejanje, potem svinjarija«, toda želela je povedati prav nasprotno od tega, da implikacija ne velja v drugi smeri: Če Y, potem ne X, če svinjarija, potem ne nujno kaznivo dejanje. Zato se Janša, če želi kritizirati bivšo tožilko, mora pretvarjati, da implikacija teče v obeh smereh: »Če X, potem Y« in »Če Y, potem X«. Da sta torej obe identični in da je veljavna tudi druga.
Protiprimerov, da to ne bo šlo, je ničkoliko. Hudomušna tožilka bi recimo, per analogiam, lahko ugovarjala takole: denimo, da je Janševa punca (tista, ki je) lepa. Privzemimo, da so vse bile lepe, kakršna je tudi Urška. Toda premier želi ugovarjati pomisleku, da če je punca lepa (Y), da potem še ni nujno njegova, Janševa (X), kar bi utegnila povsem smiselno trditi tožilka skupaj z nami. To pa lahko stori le tako, da zelo vehementno obrne implikacijo in trdi »Če je punca lepa, potem je nujno moja«. Če Y, potem X. Ali kot bi moral pojasniti: »Kaj & kdo pa je moja punca, če ne ta, ki je lepa?« OK, recimo temu haremski argument, po katerem so, mislite, vse lepe punce pač vaše.
Podani primer je otipljiv dokaz, kako se logika psihologizira, kako se falacia razreši v parapraxis. Ko delamo logične napake, nam ne le nehote spodrsne, temveč ti spodrsljaji izdajajo našo psihološko nrav, ki jih omogoča. Avtokratizem značaja in političnega vladanja dobesedno pušča svojo sled v logičnih napakah in vehemenci vztrajanja pri njih. Kot recimo v ponovitvi danes:
To razliko je prejšnja oblast tudi odkrito priznala, je menil Janša, ki je ob tem navedel izjavo nekdanje državne tožilke in sedanje podpredsednice LDS Zdenke Cerar, da »ni vsaka velika svinjarija kaznivo dejanje«.
S svojo zmoto kot takšno niste zadovoljni, služi temu, da lahko druge zraven še politično bičate. Ker menda dopuščajo in delajo svinjarije, medtem ko vi istočasno menite, da so vse lepe in klene punce pač vaše.