Zadnja seja programskega sveta RTV Slovenija, katerega član sem, je bila v marsičem edinstvena. Naj navržem eno izmed takih posebnosti: doslej se mi je zdelo, da je delovanje javnega servisa, ki ga mesečno občutimo tudi v denarnici, pod stalnim budnim očesom širne slovenske javnosti, kajti programski svet je po zakonu zamišljen kot organ, ki reprezentativno vključuje in zagovarja različne segmente interesov državljanov. Tokrat od te budnosti ni ostalo kaj dosti, kajti o seji z dne 15. aprila 2008 ni poročal skoraj noben medij (izjema sta RTVS in Večer), tudi STA ne. Kaj se je na njej dogajajo, je pretežno ostalo skrito očem.
Ni moja naloga, da opravljam delo novinarjev, za to naj poskrbijo sami in tisti, ki jih plačujejo. Pa vendarle bi želel izpostaviti nekatere nenavadne ugotovitve iz razprave, ki so jih državljani zamudili, običajno pa jih preslišijo tudi zato, ker so novinarski povzetki skopi in ustrezno preparirani skozi politično merilo medijske uravnoteženosti in sproščenosti. Moj izbor je seveda subjektiven. Čeprav so nekatere misli na meji bizarnosti, lepo ilustrirajo idejno ogrodje in ozadje posameznih programskih in drugih smernic zavoda, zato utegnejo biti marsikomu dobrodošla informacija.
Mlečna industrija.
Četudi se je zdelo, da se po ukinitvi glasbenih oddaj »Aritmija« in »Frekvenca«, ki predvajata predvsem alternativno, tj. pretežno rock glasbo, bližajo boljši časi, predvsem po zaslugi številnih protestov gledalcev, in bo vsaj ena oddaja kmalu spet na sporedu, je svetnik dr. Hubert Požarnik ponudil nekaj argumentov proti njenemu predvajanju. Navedel je, da je »znanstveno dokazano«, da ob takšni glasbi »rože prej ovenijo«, nič boljše se ne dogaja ubogim kravam. Zaradi rock glasbe »krave dajo manj mleka«, ista glasba pa njegovem strokovnjem mnenju povzroča številne stresne situacije, vodi v oglušitev in služi omamljanju. Ne krav, pretežno mladine. Urednik Vala 202 Mirko Štular je kasneje, v obrambi pred očitki o premajhni kvoti glasbe na njegovem programu, to komentiral s svojevrstnim demantijem. Pri njih je za prave proporce poskrbljeno, je zatrdil, dodal pa še, da je stalno navzoča tudi skrb za mlečno industrijo.
Pozitivno mišljenje novinarjev.
Požarnik je presenetil tudi z idejo, da bi morali v programe, predvsem informativne, uvrščati več pozitivnih vesti. Zmotil ga je negativizem, ki ga je začutil ob svojih vrnitvah domov po obisku tujine, zato je ob prihodu nazaj poskušal »domači« dnevnik spremljati z očmi tujca. Šokiran je ugotovil, da med novicami prevladuje zganjanje destruktivnih čustev. Njegov sklep je bil neizbežen: vesti morajo biti (pretežno) pozitivne. Ko sem opozoril, češ naloga novinarja ni sortirati negativne in pozitivne dogodke, da takšno početje ni niti realizabilno, sicer bi se mi zdelo celo nevarno, se je proti meni oglasil svetnik dr. Ivan Štuhec. In tudi njemu se je pobuda zdela odlična: manj slabih vesti, več dobrih, kot je zapisal že pred leti. Kaj ima to z novinarsko profesionalnostjo, ne vem, začutil pa sem konceptualno zmedo: Štuhec se je zavzemal za nekaj takšnega kot manj senzacionalizma in agresivnosti, kar seveda s pozitivnostjo novic nima nič skupnega. Novinarji pač morajo pisati objektivno in na ta način tudi objektivno izbirati pomembnejše vesti od manj pomembnih. Če so vse slabe in negativne, toliko slabše za dejstva, če uporabim Heglov dovtip. Izbirati jih po ključu izzivanja pozitivnih občutkov pri gledalcih in poslušalcih – ako bi po sebi tak kriterij že bil smiseln in absoluten in ne nujno relativen, kajti marsikatera »negativna« vest je za koga pač dobra, in obratno -, je nesmiselno in nesprejemljivo početje.
Angleščina in slovenska estetika.
Je angleščina nekompatibilna s slovensko substanco? Dr. Janko Kos je imel kar nekaj zadržkov do uporabe angleščine v glasbenih oddajah (in širše). Zmotil ga je že pevski talent Magnifica, ki po njegovem preveč momlja, pa tudi angleško ne zna kaj prida. Ko gleda oddaje, kjer nastopajo slovenski izvajalci in se trudijo peti v tem jeziku, po nemarnosti imenovanem lingua franca, to ne gre. Govoril je o estetski prizadetosti in jo definiral takole: »Ko pojejo naši angleško, je to neprimerno, to je stvar neke estetike.« Sklep je jasen. Peti angleško kot Slovenec je umetniška napaka. Neprimerno za javni zavod bi bilo takšno napako vzpodbujati.
Politični pedigre kandidatov za zaposlitev.
Samostojni novinar Franco Juri, sicer sodelavec koprske RTVS, se je želel prijaviti na mesto novinarja oziroma kulturnega urednika. V javni polemiki smo zasledili argument proti imenovanju, ki je prišel s strani vodstva hiše: »… v tem primeru Jurija kot osebe s političnim pedigrejem, pomeni nov poskus politizacije javnega zavoda za potrebe dnevne politike«. (STA) Sintagma »politični pedigre« pomeni jasno kvalifikacijo in jo je mogoče razumeti kot navajanje razloga, zakaj Jurijeva kandidatura ne ustreza razpisnim pogojem. Generalni direktor RTV Slovenija je na svetu govoril o bimedialnih kadrih in višku zaposlenih ter tovrstnih redukcijah, na moje vprašanje o političnem kriteriju pa neposredno ne. Enakopravnost, enake pravice in svoboščine glede političnega nazora, kakor tudi svoboda do političnega izražanja in opredeljavanja je sicer v naši demokratični ureditvi ustavna pravica, zato zveni takšna javna kvalifikacija kandidata kot diskvalifikacija.
Starostni kriterij kandidatov.
Novinar Juri pa je, še pred političnim pedigrejem, postal neprimeren za zaposlitev na koprski RTVS – kamor so ga povabili v tamkajšnjem vodstvu, ni se povabil sam – že zaradi svoje starosti. Star je 51 let. Neuradna razlaga je bila, da je Jurijev EMŠO previsok za takšno mesto, zaradi česar sta mu »odgovorni urednik in namestnik generalnega direktorja po pogovoru, ki sta ga imela z Guzejem o novih delovnih mestih v italijanskem programu RTV Koper-Capodistria, razložila, da so njegove možnosti zaposlitve, o kateri so se pogovarjali, izredno majhne oziroma nične, ker njegova starost menda ne ustreza kadrovsko-generacijskim smernicam RTV Slovenija.« (STA) Odgovor na moje vprašanje je bil predvidljiv: povprečna starost zaposlenih na zavodu je čez 50 let, torej je nujno pomlajevanje. Kako to sovpada z delovsko zakonodajo, ne vem, dobro pa bilo raziskati, v kakšnem obsegu »mladostni argument« za zaposlitev sovpada s številnimi odhodi izkušenih novinarjev, saj po svoje legitimira prihod njihovih novih, neizkušenih in zato manj kvalitetnih mlajših »kolegov«.
Nekreativnost ustvarjalcev Radia GaGa.
V programsko produkcijskem načrtu za leto 2009 najdemo naslednji stavek: »Prihodnost Radia GaGa pa je odvisna predvsem od kreativnosti ekipe, ki oddajo pripravlja.« Smisel je enoznačen, če ustvarjalci oddaje ne bodo dovolj kreativni, oddaje več ne bo. Direktor radia je na moje vprašanje zadevo pojasnil takole: oddaja niha glede na počutje ustvarjalcev, problem je njena dolžina, od njih se zahteva večja konceptualna pripravljenost. Ker je oddaja pretežno improvizirana, lahko le ugibamo, kaj natančno se od ustvarjalcev pričakuje. Morebiti posebna priprava na improvizacijo in boljše počutje?
Zapisal sem le nekaj vtisov s seje. Resnici na ljubo smo na njej slišali marsikaj tehtnega in pomembnega, vključno s predvidevanji o tem, za koliko se bi morala dvigniti višina RTV prispevka. Ker lahko sam podam le svoja mnenjska stališča, pa še ta selektivno zaradi omejenega prostora, bi si resnično želel, da novinarji poročajo o tistih zadevah, ki neposredno zadevajo najširšo javnost. Pričakujem preveč?