Iz katerega filma jemlje slovenska Sophia?

Zadnje čase beremo z vso resnostjo, da je Eva Irgl »najlepša poslanka«. Nekateri časopisi nam takšno dejstvo servirajo z isto ravnodušnostjo kot denimo trditev, da je gospod Janša na obisku na Kitajskem. Najprej estetska opazka: retro-look Irglove, predvsem frizura, nesporno spominja na šestdeseta. Malce me zabava dejstvo, da bi poslanka kaj imela s Sophio Loren, ampak na tejle slikci ni daleč od vizualne podobnosti.

Drugih, nelascivnih podobnosti ni. V aktualni »vohunski aferi«, ki so jo desničarji ob asistenci RKC zmanipulirali do onemoglosti, bi morali razpravljati seriozno, tako rekoč akademsko. Saj gre vendar za univerzitetnike. V lovu na čarovnice, poskusih Berufsverbota, aktualnih odpuščanjih (dr. Andrej Fištravec je zadnji primer) bi se smeli upravičeno vprašati, ali je ideologija Janševega politikantstva zdaj agresivno potrkala še na univerzitetna vrata. Nimam časa, da bi preletel vse abotne argumente, ki se ob tem uporabljajo, toda osnovni vzorec je jasen: iz nečesa, kar od daleč spominja na denunciantstvo in vohunjenje, torej iz geste navidezne podobnosti, ki je podobnost kakšne Eve Irgl s Sophio Loren (zato smo jo kot analogijo tudi zastavili) se poskuša diskreditirati neko raziskovalno ali pedagoško početje in posledično njihovega nosilca. Nedokazano se predpostavlja, da je Lukšič politično instrumentaliziral svoje akademsko delo, čeprav je ravno ta očitek politično instrumentaliziran. No, Irglova je v svojem nastopu na dano temo znova »blestela«. Ampak izpostavimo zgolj en čudaški element pri tem.

Na posnetku Vesti (okoli 11 minuta), vrednem pregleda in kjer udriha proti domnevnemu vohunstvu, jo novinar vpraša, celo dvakrat:

Kako je lahko opazovanje ljudi kršenje svobode govora?

In Eva Irgl pravi:

Vsako neko tajno špijonstvo v takšni ali drugačni obliki je poseg v zasebnost in tudi omejevanje izražanja svobode. Tudi molk je včasih tisti, ki več pove in je poseg v govorno besedo.

Si tacuisses… no, ona ni molčala. Pustimo ob strani tudi to, da ima novinar prav, opazovanje pač po sebi še ni kršitev svobode izražanja. Kaj je namreč Irglova sploh povedala? Neumnost? Ne, nekaj hujšega, nekaj, kar se ne more za taj takega niti kvalificirati. Ker preprosto ni iz registra umnega in neumnega, ker je iz drugega filma. Kaj torej? Kakšna dekontekstualizacija neki, kakšen nesmisel, nekonsistenca, argumentativno varanje…. vsi ti opisi so odveč. Poslanki preprosto prileti stavek, ki je kvečjemu iz nekega drugega registra – kot da bi se strgal trak in bi ga zmontirali s kosom od nekod drugod. Ker če poskusimo racionalizirati stavek »Tudi molk je včasih tisti, ki več pove in je poseg v govorno besedo«, pri najboljši volji ni mogoče najti pametnega konteksta. Kakšen in čigav molk? Morebiti tisti opazovalca, po njenem »špijona«, ali vernika? Želi povedati nekaj takega kot: verniki ne morejo biti sproščeni in svobodno razpravljati, če je med njimi vohun? To je vse, česar se spomnim. No, celoten stavek je že po sebi nesmiseln, tudi če ga človek bere izolirano. Pravzaprav je meta-(ne)-logičen, onstran smisla, ker sploh ni jasno, kaj naj bi avtorica hotela povedati. In kot takšen seveda popolnoma nič ne prispeva h kontekstu, v katerega je kasneje postavljen. Če nesmisel postaviš v še en kontekst, ki je že v sebi v vlogi zatrjevanja nesmisla, dobiš kaj? Iz katerega filma jemlje slovenska Sophia?