Moj Lojze

V tejle remek godlerifikaciji (7. 11. 2007) pregleda dnevnih vesti, kjer monthypythonovski satirični duh sploh ni več moteč, ker je sama vsebina slovenske realnosti vmes že postala monthypythonovska, Jure Godler pokaže na izsek peterletovskega pamfleta, ki ga krasi kolumnistka Urška Bačovnik. Vest na Vesti predstavlja zgodbo (prvič, drugič) o tem, kako je spremljevalka »mojega Janeza« obiskala Železnike in tam se je v dobrodelni akciji karitativne izpostave SDS med drugim slikala z Brankom Grimsom. Nakar so jo, praktično dobesedno, pred umazanimi rokami novinarjev ugrabile ženske telesne čuvarke. Vredno ogleda.

Hlipajoča in pretresena Urška daje vtis zbegane punce, ki želi pomagati. Toda ni ga hujšega kot zlorabljati čustva nemočne ženske. No, nisem se želel zaleteti in obsoditi nekoga, ki je morebiti pač dobrodelno razpoložen. Odkar sem pred uro dobil v roke Peterletov pamflet – čakal me je med časopisjem -, sem pripravljen razkriti svojo slutnjo. Kot vse kaže imajo prav tisti, ki stokajo, da se je gospodična začela ponujati v politično zlorabo. Njena pretresenost, njeno zardevanje sploh ni namenjeno nevajenosti kamer ali solidarnosti z žrtvami ujme, temveč je, domnevam, (tudi) posledica razrvanosti nekoga, ki ga imajo v lasti drugi in ga vodijo za roko, da bi realizirali svoje politične interese. Tu so dokazi.

Prvič, že na temle posnetku iste Vesti se je ugibalo, ali je gospodična Bačovnik zares spontano nastopila in razpravljala o svoji poroki. Bolj se je govorilo o tem, pa o »telesnih čuvarjih« (na koncu posnetka so trije!) na posnetku in seveda načrtovani inscenaciji. Bojim se, da je bilo obratno. Bačovnika ni prišla v štab Peterleta zato, da bi razpravljala o svojem poročnem slavju (to šele pride, verjetno), temveč da bi preprosto – prvič in torej načrtovano – nastopila v podporo Peterletu. Pomislite, on je bil dovolj dober razlog, da se prvič v podobi in besedi predstavi najširši javnosti!

Njen uvodnik v peterletovski pamflet to lepo dokazuje. Tekst, ki ga tu prebiramo, je namreč »plagiat« teksta, ki ga je »spontano« povedala v kamero tistega 21. oktobra ob izidu prvega kroga: Peterle je (1) eden očetov slovenske državnosti, (2) ima podporo številnih tujih politikov in (3) odlikuje ga pristna človeška toplina. Ti »trije ključni razlogi« so tudi edina vsebina kratkega besedila. 21. oktobra je očitno premišljeno naštudiran odgovor za kamero POP TV tekel takolel: »Za podporo sem se odločila sama in to iz treh glavnih razlogov….«, kasneje pa tudi priznala, da je volitve ravno ne zanimajo, če je že kdo ne prepriča, da jo morajo: »Lahko rečem, da pred leti nisem hodila redno na volitve, zdaj pa ….«.

Skratka, ker je Bačovnikova, kraljica slovenskih src, iste besede ponovila že v prvo, sta možni dve branji. Po prvem je imela pripravljen tekst za prvi nastop, ki ga je zdaj »kopirala« za pamflet. In tekst verjetno sploh ni bil njen… Po drugem je Urška bila v prvo spontana, nato pa je ponovila svoje originalne misli še za potrebe kampanje v uvodniku za pamflet.

Probabilistika pravi, da je zgodba tekla takole: Bačovnikova se ni sama odločila za nesrečni »coming-out« na Peterletovi sedmini, temveč je bila v to primorana. Ker njen nastop ni bil spontan, temveč dogovorjen, je bil takšen tudi okvir tega, kar mora povedati. Tj. če je bil nastop dogovorjen, je bila zagotovo v delu dogovorjena tudi vsebina tega, kar bo rekla. Ker je postala skriti adut kampanje, se je logično in smiselno pojavila tudi v Peterletovem pamfletu kot uvodničarka. Hkrati pa je začela skakljati po SDS-ovskih procesijah, kar poskušajo nekoliko omiliti s konteksti, ki vsaj malo spominjajo na dobrodelnost Matere Tereze. Urška Bačovnik torej s srcem in predanostjo dela za »mojega Janeza«, kar včasih pač pomeni, da mora biti njen tudi »moj Lojze«. A to je verjetno šele začetek njenega spoznanja, koliko ljudi moraš imeti rad in kaj vse moraš početi, da bi bil tvoj Janez tvoj.