Kot običajno sobotno prebiranje Dela ni minilo brez razburjanja. Zanimive tendence uravnoteževanja (ja, končno navidezno pravega, Markeševega, ne več jančičevsko-janšističnega kova), za katere človek ne ve, kako in zakaj bi jim verjel, je med drugim zagrenil potret notranjega ministra v sobotni prilogi. Spisal ga je Peter Jančič. Nimam časa in krvavo se borim zanj, ampak vseeno sem ravnokar poslal izziv bralstvu pisem. Spodaj je, o morebitni neobjavi bomo pač govorili na glas.
Replika na zapis »General, ki so se ga narobe lotili«, Delo, 20. 10. 2007
Jančičev portret tedna notranjega ministra je čudežen. Malodane terapevtski. Bivši odgovorni urednik Dela ponovi svoje in tudi sicer široko ponotranjeno varanje glede Matetovih zaslug pri deportaciji družine Strojan: »Zgodba o prisili represivnih organov se ni obnesla, ker je ni potrdila romska družina. Za preselitev so se z ministrom dogovorili.«
Terapevtska razsežnost razlage je jasna, kajti oprati je treba občutek krivde pri vladi in množicah. Ob petstoglavi trumi domačinov, ki je takrat grozeče zahtevala odhod družine iz Ambrusa, nas namreč prepričuje v nekakšno dogovorjeno prostovoljno gesto. Spomnimo se takratnih besed romske deklice za TV Slovenija, ki je takole odgovorila novinarki na vprašanje, zakaj se mora skrivati: »Lahko nas ubijejo.«
Jančičeva sprevrnjena razlaga prisile se zoperstavlja vsem pravnim in socialnim definicijam. V bistvu je cinična, kot je bila že takrat. Podobna je izgovoru posiljevalca, ki od punce izsili pristanek na spolni odnos, četudi si ta tega ne želi. Razen tega se zoperstavlja tudi razlagi ministra. G. Mate je namreč ob obisku evropskega varuha Thomasa Hammarberga poskusil še s totalno terapijo. Po njegovem se je glasila: »Država ni preselila družine Strojan. Preselili so se sami.«
Seveda: bolje od laži o tem, da prisile ni bilo, je celo zatajiti kakršnokoli vlogo represivnih organov. Ker odlično deluje na počutje ministrstva in vlade in pomirja slovensko nacionalno substanco, kot ji pravijo. Resnično evropska izjava, prirejena za pogled Sveta Evrope. Strojanovi so pač odšli na počitnice. Najprej v Postojno, potem pa malce naokoli po Sloveniji. Pravzaprav so na dopustu še danes. In ker so cigani, takoalitako ne rabijo doma.
Skupaj z 50 podpisniki iz akademske sfere sem leto nazaj zahteval odstop ministra, ki so ga, tako kot danes, v bran jemali mediji. Še vedno menim, da je g. Mate ob asistenci premierja poglavitni krivec za najhujšo kršitev človekovih pravic v samostojni državi. Navzlic obrambnemu zatrjevanju pisca portreta, da so se »generala lotili narobe«.
Tako lepo je pisal o Mateju, da se mi je kar oko orosilo.
Skratka, neprebavljivo.
Priznati moram, da ne vem, kako se sklanja. Lani so vsi sklanjali Mate, Mateja, letos pa Mate, Mateta.
Mimogrede, da bomo vedeli, ob kom se nam orosijo očesa. 🙂
Jančič v prispevku pozabi omeniti, da MNZ v mandatu Mateta tudi pridno varčuje, saj v Policiji zaposluje minimalno, navadnih policistov sploh ne, a uspeva kljub temu izvrstno skrbeti za izboljšanje varnosti slovenskih državljanov (rop SKB, cestna varnost …)
Phe, kar se Jančiček nauči, to Jančič zna. Apropos, mislim da pismo bo objavljeno 😉
Hvala. Poslal sem rahlo dopolnjeno različico. Na Vest.si sem si namreč ogledal posnetek intervjuja z Mirkom Strojanom, kjer ta dopolni logiko prisile. Pravi namreč: »Smo prisiljeni od vlade, da se mora lokacija zamenjati. Pravijo, da oni zastonj nikomur ne bodo nič dali.«
Tu je cel tekst:
Replika na zapis »General, ki so se ga narobe lotili«, Delo, 20. 10. 2007
Jančičev portret tedna notranjega ministra je čudežen. Malodane terapevtski. Bivši odgovorni urednik Dela ponovi svoje in tudi sicer široko ponotranjeno varanje glede Matetovih zaslug pri deportaciji družine Strojan: »Zgodba o prisili represivnih organov se ni obnesla, ker je ni potrdila romska družina. Za preselitev so se z ministrom dogovorili.«
Terapevtska razsežnost razlage je jasna, kajti oprati je treba občutek krivde pri vladi in množicah. Ob petstoglavi trumi domačinov, ki je takrat grozeče zahtevala odhod družine iz Ambrusa, nas namreč prepričuje v nekakšno dogovorjeno prostovoljno gesto. Spomnimo se takratnih besed osemtletne romske deklice za TV Slovenija, ki je sredi gozda prestrašeno odgovarjala novinarki na vprašanje, zakaj se mora skrivati: »Lahko nas ubijejo.«
Jančičeva sprevrnjena razlaga prisile se zoperstavlja vsem pravnim in socialnim definicijam. V bistvu je cinična, kot je bila že takrat. Podobna je izgovoru posiljevalca, ki od punce izsili pristanek na spolni odnos, četudi si ta tega ne želi. Razen tega se zoperstavlja tudi razlagi ministra. G. Mate je namreč ob obisku evropskega varuha Thomasa Hammarberga poskusil še s totalno terapijo. Po njegovem se je glasila: »Država ni preselila družine Strojan. Preselili so se sami.«
Seveda, bolje od laži o tem, da prisile ni bilo, je zatajiti kakršnokoli vlogo represivnih organov. Ker odlično deluje na počutje ministrstva in vlade in pomirja slovensko nacionalno substanco, kot ji pravijo. Resnično evropska izjava, prirejena za pogled Sveta Evrope. Strojanovi so pač odšli na počitnice. Najprej v Postojno, potem pa malce naokoli po Sloveniji. Pravzaprav so na – nedvomno neprisilnem – potovanju še danes. In ker so cigani, takoalitako ne rabijo doma. Nenazadnje jim ga je vlada prav zato porušila.
Povod za moj zapis je tudi menjalna pogodba, ki se pripravlja te dni. Če se bodo Strojanovi odpovedali svoji parceli v Ambrusu, potem dobijo drugo. »Smo prisiljeni od vlade, da se mora lokacija zamenjati. Pravijo, da oni zastonj nikomur ne bodo nič dali,« prav Mirko. Seveda, to bo še eno volontersko dejanje, zabeljeno z videzom računice. Ja kaj bi pa radi, da se jim parcela šenka? V Ambrus jih država ne spusti. Zato se bodo, prosto po Matetu, zopet svobodno odločili za prodajo parcele…
Skupaj s 50 podpisniki iz akademske sfere sem leto nazaj zahteval odstop ministra, ki so ga, tako kot danes, v bran jemali mediji. Še vedno menim, da je g. Mate ob asistenci premierja poglavitni krivec za najhujšo kršitev človekovih pravic v samostojni državi. Navzlic obrambnemu zatrjevanju pisca portreta, da so se nekateri »generala lotili narobe«.
Boris Vezjak, Ptuj