Bog-mi-odpusti-sproščenost

Kot so bralci tega bloga že opazili, manj pišem. Razlog za »zadržanost« so povprečno subtilni že prepoznali. Obstaja pa še en, ki je vreden omembe. Sproščenost se je v Sloveniji po 12. juniju, tj. famoznem Zboru za republiko, večinoma ali skorajda ekskluzivno naselila v diskurz o sproščenosti. Sproščenost obstaja le še v diskurzu o njej, in to v takšnih količinah, da je preprosto nemogoče biti sekundant.

Del teh diskurzov je ironičnih, zelo majhen del analitičnih. Oba segmenta, ironični in analitični, prisiljujeta »uporabnike sproščenosti«, da se je vzdržijo. Da je ne uporabljajo. Paradoksalno smo zdaj prišli v fazo, ko se o sproščenosti govori z zadrego: prvi jo ironizirajo ali se iz nje norčujejo, drugi ne vedo, kaj bi z njo.

Naj navedem dva primera. Javno, nazadnje v intervjuju v Mladini, sem predlagal, da je raba sproščenosti lahko ustrezno orodje za presojo »pravovernosti« novinarjev. Tisti, ki so ji naklonjeni in govorijo o njej na (vselej) abstrakten način, s tem dokazujejo svojo politično lojalnost. Včasih celo dobesedno. Tisti, ki je ne jemljejo zares (ne nujno ironizirajo), dokazujejo svojo neodvisnost. Kriterij je sicer zelo ohlapen, toda v glavnem drži. Predlagal sem torej načelo: povejte mi, kakšne so rabe sproščenosti pri novinarju, in povem vam, ali je provladen ali ne.

V intervjuju ad hoc navajam  tri primere iz Večera: v zadnjem času sta na »provladen« način sproščenost uporabljala njegov odgovorni urednik Tomaž Ranc in njena notranja urednica Darka Zvonar Predan. Na distanciran način pa novinar Matija Stepišnik. In se je zgodilo, da se je k besedi priglasila Darka Zvonar Predan in me v včerajšnji Mladini fino popljuvala. Odgovor sem že sestavil, na tem mestu pa bi rad izpeljal tole poanto: Predanova v bistvu trasira pot novi fazi v rabi sproščenosti, ki se naslanja na naslednjo percepcijo njene kritike. Če parafraziram, misli takole: »Ja kaj je pa zdaj to, a zdaj pa niti o sproščenosti ne bomo smeli več govoriti?«

Seveda ji tega nihče ne prepričuje. Če se tako zelo trudi dati v nič mojo analizo, pač ne bo pristala na mojo tezo, da sproščenost dokazuje vašo politično pozicijo in da ste z njo politični vernik.

V zadnji Družini (8.7. 2007) v tej podobno rabo zaide pater Branko Cestnik. V zanimivem članku o tem, ali lahko kristjani volijo levičarje, se glede sproščenosti priduša z Bogom:

»Pri nas na strankarski ravni potekajo trije zanimivi procesi: fenomen Pahor, preobrazba LDS in nastanek društva Zares. Upajmo, da bodo pripomogli k razvidnosti levega prostora in misli ter (Bog pomagaj, če se tako izrazim) k večji sproščenosti.« 

Skratka: stopili smo v fazo, ki bi ji lahko rekli »previdna raba sproščenosti«, Bog-mi-odpusti-sproščenost. Vprašanje je, ali ta učinek samoprepoznanja njene ničevosti (avtor je odkril, da njena delnica ne kotira več pozitivno, ker se vsi pretežno iz nje norčujejo) ali celo kulpabilizacije (avtorji se počutijo krivi, ker so uporabljali pogrošen ideologem in z njim posredno izkazovali lojalnost neki politični ideji).