::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Varuh človekovih pravic potrebuje varuha

Inštitucija slovenskega varuha človekovih pravic je v hudi javnomnenjski in posredno tudi politični krizi. Ob izteku mandata Matjažu Hanžku, drugemu ombudsmanu po vrsti, nekateri niso zmogli brez salv poroga in zaničevanja na njegov rovaš. Zadnji dve leti smo celo poslušali konstantne pozive, da takšnega urada ne potrebujemo, še posebej ne takšnega varuha. Sovražne ocene so bile ne le enkrat izrečene v državnem zboru tudi s strani vladajoče garniture. Konstantna opozorila na kršitve človekovih pravic v primeru azilantov, Romov, izbrisanih, muslimanov zvenijo za tiste, ki jahajo valove ksenofobije in izključevanja, tako rekoč bogokletno. Hanžek se je moral braniti pred izmišljenimi kazenskimi ovadbami, med drugi zaradi pedofilije, napadali so njegove družinske člane in mu grozili s smrtjo. Sporočilo realnega je prišlo v obliki poročila “Evropske komisije za boj proti rasizmu in netoleranci” (ECRI) februarja letos in obsodilo sovražni govor parlamentarcev. Hkrati je pohvalilo vlogo varuha in državnim organom priporočilo, da morajo “v vseh primerih upoštevati njegove predloge”.

Balzam na krvavečo rano ni kaj dosti pomagal. Pripravljal se je še zadnji udarec ob izteku mandata, kajti tudi poročilo ECRI-ja ni zaleglo. Del politike in del državljanov je za konec iz Hanžka hitel še enkrat napraviti šemo. Temu so zvesto sledili mediji: iz naključnega dejstva, da se je poslovil na pustni torek, so izpeljali toliko žalitev, da jih človek težko memorira. Najbolj brani slovenski časnik je 20. februarja letos poročal, da se je varuh “za pustni torek odločil zavoljo šemastih karirastih srajc, v katere je praviloma odet.” Če bi odgovor kakšnega izbirčneža ne zadovoljil, je za razigrano poizvedbo o pravih razlogih za pustni odhod avtor ponudil še alternativo: takšen dan je izbral “nemara zavoljo norčavosti in zaletavosti, ki ju je izpričal, ko je svojo državo cmeravo zatožil Evropi zavoljo domnevno poteptanih pravic romski družini Elke Strojanove.” Svojo šestletno “inventuro”, nadaljuje, je menda skril za masko, se menda kot “grešnik oblekel v raševino in posul s pepelom”. Bodi dovolj citatov, kajti njihovo kopičenje bi nedvomno pokazalo, da je Hanžek odšel pripet na križ. Naslikan kot cmerav grešnik v šemasti karirasti srajci, sataniziran in zasovražen, z bolj malo besed v svojo podporo. Resnica je povsem drugačna: bil je eden najboljših varuhov. Brezkompromisen in klen, kakršnega bi si morala želeti vsaka vlada, impulziven in tečen, kot ji je obljubljal že na začetku. Ombudsmani niso za to, da bi oblast hvalili, pa naj nekateri to še tako zahtevajo. Opozarjanje na človekove pravice ne terja prijaznosti, stiske ljudi niso nekaj, ob čemer bi delili nasmeške. Toda kritika je izginila s seznama dovoljenih opravil, zato je bil varuh nevaren in odvečen. Z njegovega obraza je ves časa mandata bolj ali manj sevala le ena psihološka gesta: zaskrbljenost. Bi moralo zadovoljstvo?

Napadi nanj gotovo do neke mere razgaljajo krizo instituta ombudsmana in ta ni povezana zgolj z osebo na čelu urada zadnjih šest let, ki ji je politika še pred iztekom mandata odrezala dva pomočnika. Znanilci sproščene politične vaške kulture žal še niso dojeli, da skrb za ustavne pravice, omejitve osebne svobode, socialno varnost, delovnopravne zadeve, sodne postopke, diskriminacijo, varstvo otrokovih in varstvo človekovih pravic, če naštejemo le nekatera področja, ne more potekati nemoteno, ko se demonizira njihovega nosilca. Prav ob primopredaji so Hanžka mimobežno povprašali, če se mu je pripetila kakšna stvar, pri kateri je tudi sam pomislil, da bi potreboval pomoč varuha. In je rekel, da ne. Njegova asociacija je bila vsebinska, lahko pa bi bila “formalna”, kajti inštitucija varuha bi še kako potrebovala svojega angela čuvaja, ko bi to kaj zaleglo. Bojkotirana in satanizirana funkcija kaže na to, kako nizko smo pri dojemanju človekovih pravic pristali.

Predsednik nekdanjega Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin Ljubo Bavcon opozarja, da je bila Slovenija v začetku devtdesetih let 20. stoletja med državami z visoko stopnjo varovanja človekovih pravic. V zadnjih nekaj letih pa se je ta občutno znižala. Vsak dan je slabše, vsak dan smo bolj tam, kjer smo bili pred tridesetimi, štiridesetimi leti, pravi Bavcon v cenzurirani in nikjer objavljeni vestički STA. Mnenjski voditelji, osveščeni ljudje so po njegovem dolžni prispevati k strpnosti in spoštovanju človekovih pravic. V mislih ima politike, novinarje, profesorje, “vse tiste, ki so poklicani, da povejo svoja stališča, zastopajo vrednote, ne molčijo, da se uprejo, kadar se je treba upreti”.

Zaslužni profesor je nakazal zanimivo primerjavo. Ko so napadali “Amnesty International” konec sedemdestih in v osemdesetih letoh prejšnjega stoletja le zato, ker je opozarjala na kršitve človekovih pravic, je odgovor pristojnih v nekdanji Jugoslaviji bil običajno tak: “Z gnusom zavračamo sovražna, krivična, nepravična, zlagana in propagandna stališča.” Zveni znano? Hanžkova teza o koncu pravne države ob nezakonitem preseljevanju, nadzoru in omejevanju gibanja romske družine ni doživela jasnih demantijev. Je pa znova oživila jugoslovanski refleks dojemanja apelov po arbitriranju tujih inštitucij kot nevarnih in škodljivih. Toži in blati nas pred Evropo, smo brali celo v komunikejih iz urada predsednika vlade. Kot da ne bi bili njen del, temveč še zmerom nekje daleč na Balkanu. Kot da ne bi priznavali “ovaj sud” in nevtralnih ocen Evropske komisije. Ki je, mimogrede, v vsem dala prav varuhu.

Poseben paradoks, ki je ušel marsikaterim očem, je v tem, da je z njegove strani iniciirana široka razprava o netoleranci Slovencev slednjo povsem razgalila. Preventivno opozarjanje je v zameno sprožalo nove dokaze o njej. Najbolj otipljiv, sicer posredni merilec vaše netolerance je že, kako reagirate nanjo in kakšne argumente uporabljate. Drugi je ta, kaj mislite o tistem, ki vam jo (upravičeno) pripisuje. Kaj vse so naprtili Hanžku, presega povprečno domišljijo.

Institut varuha je eno zadnjih neodvisnih ogledal vsake demokratične pravne države. Če ga bodo uspeli stréti in instrumentalizirati, se človekovim pravicam ne piše dobro.

 

(Uvodnik v Dialoge, 1-2/2007)

Information

This entry was posted on 27/04/2007 by in aktualno, argumentacija, mediji.
%d bloggers like this: