Ko ni argumentov, se spomnijo nesproščenosti. Nekako takole meni današnji Dimitrij Rupel v »svojem« Delu. Sproščenosti je namenil cel pasus svoje današnje kolumne (beri spodaj).
Argumentacija je dolgočasen red herring: »Ja kje pa ste bili, ko so pred dvajsetimi leti zapirali pisatelje?« Ok, bili smo v vrtcu, osnovni ali srednji šoli. Ruplov tekst, ki pretežno meri na sproščenost medijev in je očitno znervirana reakcija na povpraševanje novinarke, je tule:
»Res lahko človek, ki ima količkaj zgodovinskega spomina, obnemi, kadar sliši, da sedanja slovenska vlada ali kateri sedanji minister posegata v svobodo izražanja. Kadar omenjajo cenzuro, pa je že treba reči kaj bolj resnega in ostrega.
Sproščenost
Poglavitna beseda, s katero je nastopal Zbor za republiko, je nesproščenost, in če se ne motim, je ta nesproščenost še vedno ena glavnih slovenskih težav. Nesproščenost pomeni, da je še vedno preveč ovir za podjetniško pobudo, za mlade talente, za izvirne ideje; da se nas še vedno držita prevzetnost in togost, ki sta bili značilni za komunistično birokracijo; da smo še vedno preveč nezaupljivi do tujcev, čeprav prihajajo iz Evropske unije; da se še preveč upiramo informacijam in znanju; da za vsako ceno branimo »pridobitve socializma« itn.Pred nekaj dnevi me je na ministrstvu obiskala mlada dama, ki dela za neko televizijsko hišo. S seboj je imela mikrofon, kamero in dva spremljevalca. Pripovedovala mi je, da je življenje slovenskih novinarjev nesproščeno, da se bojijo oblasti, ki da posega v njihovo delo. Menda to počenja tudi pisec teh vrstic. Sogovornico sem prosil, naj mi pove kakšen primer, nakar je rekla, da je stvar preverjena in da »vsi tako pravijo«. Poskušal sem ji razložiti napačnost njenih domnev. Ko bi imeli cenzuro, mladi dami gotovo ne bi dovolili pripravljati takšnih prispevkov.Težko je razpravljati z ljudmi, ki živijo v narobe svetu, ki verjamejo vanj in ki so prepričani, da je narobe svet pravi svet. Sprašujem se, kje je bila kritična javnost, ko so v socialistični Sloveniji pošiljali v zapor pesnike in pisatelje. Pred dvajsetimi leti noben mirovni inštitut in noben časopis ni branil urednikov Nove revije, ki jih je precej grobo odstavilo slovensko komunistično vodstvo. Nasprotno: časopisi in televizija so objavljali pamflete zoper odstavljene avtorje in urednike; obljubili so, da se »ideje iz Nove revije ne bodo nikoli uveljavile v slovenski družbi«. Proti nasilju oblasti, ki je poslala v zapor Janšo, Borštnerja, Tasića in Zavrla, se niso uprli uredniki medijev in mirovni inštituti, ampak individualistični uporniki: pesniki, pisatelji, dramski umetniki, kulturniki, novorevijaši … nakar je protest prerasel v ljudski odpor in v polom režima z njegovimi uredniki in uradniki vred.Sodelavec mi je svetoval, naj v kolumni za Delo kaj napišem o sedanji debati o sproščenosti. Mislil je na paradoksalno vedenje politikov, ki so nekoč na tekočem traku proizvajali izjave in traktate o človekovih pravicah, o svobodi in osvoboditvi, celo o sproščenosti pod vodstvom komunistične partije. V resnici si je njena elita prilastila velikanske privilegije in jih tudi primerno zavarovala s policijo, vojsko in z mediji. Oblast pred letom 1990 je imela absoluten nadzor nad vsemi družbenimi sektorji in zares smo se je bali. Njeni protagonisti so se v tranziciji brž lotili privatizacije in dosegli, da je nekdanja skupna, »naša«, dejansko pa partijska lastnina postala njihova zasebna last. Tudi nekateri mediji. Današnji kritiki vlade in razni mnenjski voditelji, med katerimi imajo mnogi globoke in močne korenine, ne morejo zanikati sedanjih gospodarskih rezultatov, delovanja reform in dosežkov pri uveljavljanju Slovenije v mednarodnih odnosih. Torej govorijo: res je, da nam ne gre tako slabo, ampak ljudje se bojijo, so negotovi, nesvobodni in nesproščeni. Tisto, kar je dosledno ustvarjala politična opcija, ki ji nazorsko pripadajo tudi sami, in proti čemur se je bojevala tedanja opozicija, zdaj očitajo sedanji vladi in si prisvajajo celo njene definicije. Očitek o nesproščenosti – priznam, da je težko merljiva – je postal politični šlager. Ko jim zmanjka snovi, se spomnijo nesproščenosti.Prijatelj iz novinarskih vrst mi je opisal razmišljanje kolega, ki je pred kratkim zamenjal službo (tako, da so mu namesto prejšnje dali boljšo): zanj ni dovolj, da piše, kar mu pride na misel, in dela, kar hoče. Ne, on ne prenese, da drugi mislijo in pišejo drugače.«
Spet ena tipična Ruplova kalimerovščina.
Nič čudnega, da se časopisu Delo drastično zmanjšuje branost in prodaja.
Tudi ce bi naklada rastla, to ne bi nicesar dokazovalo.
Ja, ampak poglej. Ljudje zaznavajo, da je časopis dosti slabši kot pred leti. Ko postane resen časopis samo še neko zakrinkano slabo kvalitetno strankarsko glasilo, ni druge poti, kot da naklada pade. Jaz sem bil na Delo naročen, pa sem ga odpovedal, ker je totalno neprebavljivo.