Eni nič ne ponujajo, drugi ponujajo nič

Moti se novinar Matija Stepišnik tukaj (Večer, 26. 3. 2007), češ v Sloveniji dobivamo nekakšen »politainment«, ko postajajo mediji krut instrument političnega boja, politiki pa podobni igralcem v oddaji »Big brother«. Že res, da politično naprezanje zahteva naklonjenost volilne baze, te pa ni brez medijev, vendar trenutni fokus pač ni posledica tovrstnih naprezanj ne medijev in ne politikov. Tisto, kar se trenutno dogaja za naš pogled, ni prizadevanje akterjev za več pozornosti s prepovedanim seksom (oziroma prestopom) in še manj zvezdniški glamur. Je učinek nečesa, dovolj groznega in »unheimlich«, da pleni našo pozornost, in površno bi bilo reči celo, da so to vznemirljivi tektonski premiki dela slovenske politike. Šokantnost se skriva v tem, kar jih omogoča in poganja: nekakšna javna inventura izpraznjene sfere Realnega politike, o katere obstoju – namreč praznine sredi nje – nismo niti sanjali. Dramatični niso premiki, temveč praznina, ki jih omogoča. Del te votlosti nagloma postaja najbolj  otipljivo razviden v lahkotni opustitvi, menljivosti in gibkosti političnih identitet in idej.

Trenutnega gledalca (ali volivca) namreč spremlja  neverjetno nelagodje, ki ga beleži pri političnih akterjih glede njihovih idejnih, ideoloških in političnih preferenc: tisto, kar se zares menjuje, so one in ne akterji. Najbolj eklatantno jasen primer kameleonske barvitosti je ponosno izrazil (bivši) podpredsednik državnega zbora, ko je v siloviti stiski iskanja izgovorov za prestop v drugo stranko sebe razglasil za liberalca, socialista in konservativca obenem (sic!). Kaj se torej dogaja? Prva možnost je, da vidimo politične profilacije in posledično programsko usmeritve kot nekaj, česar leve politične stranke pri sebi nikoli niso prevzele nase. A to niti ni bistveno: v danem trenutku so odvrgle od sebe tisto, za kar so mislile, da jih konstituira. In kaj je ostalo?  Društvo »Zares« ponuja mačka v žaklju, zaenkrat nastopa apolitično ali transpolitično, govori o »ne levo ne desno« orientaciji onkraj blokovskih delitev, hvali se s tem, da bo program napisan šele kasneje, skupaj s člani. Zapade sokratskemu paradoksu: kako naj sploh iščemo, če že ne vemo, kaj to je? Pretveza, da je vse v zraku, da ne vemo, kaj bomo našli, da bomo nad tem presenečeni, zveni abotno in neprepričljivo. Za stare politične mačke na čelu društva sploh. Je pa Golobič dosleden: ponujal je politično naivnost in očitno je startal ravno z nje: tudi če bi na koncu na volitvah zmagal, to trenutnega blefa ne bo spremenilo. Upajmo, da obljubljeni strokovni sveti prinesejo kaj otipljivejšega, čeprav morajo s trenutnimi anketnimi rezultati (okoli 10 odstotkov pri Delu), ko so daleč presegli LDS, NSi, SLS in SNS, biti še kako zadovoljni.

Pahor, kot vemo, razen šminke, prazne všečne forme in recikliranih floskul tipa sproščenost, Slovenija v vrhu sveta, zmaga je šele začetek, kulpolitika (…) ne ponuja ničesar. Kar je frapantno, je dejstvo, da bosta prihodnji zelo verjetno najuspešnejši konkurentki, SD in Zares, zmagovali na podlagi takega ponujanja niča. Pahor nič ne ponuja, Golobič ponuja nič, Kacina in LDS pa skoraj več ni. Levica v Sloveniji je trčila v Realno in razkrila svojo votlost ter jo celo prepoznala kot svojo vrlino. Najbolj uspešni v njej bodo, kot kaže, nič unovčili kot izjemno blagovno znamko. Ali je ta nič zgolj dokaz fantazmatskega okvirja (slovenske) politike v splošnem, ki je po definiciji prazen,  bi pokazali dogodki na desnici, če bi sledili enakemu scenariju.