Zakaj tudi 14 sproščenih lastovk še ne prinese pomladi

Pred zapisom o dogodku na prvi pomladanski dan spodaj, kratki mikroironični beležki k psihopatologiji slovenske levice, si nujno oglejte genialni prispevek Denisa Sarkića o novi jati socialnodemokratskih lastovk. Voila.

Scene banketa in slovesnega sprejema el-de-es odpadnikov so zares sproščene, zaradi lastovk in malo večjih ptic. Nova ljubezen med Pahorjem in Ropom, ki smo jo zaznali, je bila znova utrjena z verbalizmi po ključu, ki smo ga napovedali v duhu popularnega političnega navdiha: ljubim te, ker te ljubim sproščeno. Zaljubljenci si pač ves čas žvrgolijo. Rop je najprej nekaj poblebetal o tretji poti (!), socialno-liberalnem, novi energiji in seveda alternativnem vladnem programu (aja, zakaj neki ga vendar rabijo, če Pahor ves čas čivka o veliki koaliciji z Janšo), potem pa je končno izustil polnokrvni Je t’aime: 

»Mi bomo prispevali svoje izkušnje pri gradnji tega novega projekta za sproščeno, zares sproščeno Slovenijo, ki bo seveda temeljila na človekovih pravicah, človekovih svobodah in pravni državi.« 

Ok, še dobro, da za »zares sproščeno Slovenijo« ne stoji Matej Lahovnik. Domnevajmo, da zato, ker so nezares sproščeni pri Janši, zares sproščeni le pri Pahorju, medtem ko so pri Lahovniku zares nekaj, pa ne vejo, kaj. Jebiga, pač nimajo programa. Zares. Ko se je danes SD četica slavnostno banketno predstavila javnosti (nekrofilija tistih, ki segajo po njenih odpadlih kosih, je ob razpadu LDS s tem zadobila dimenzije zakuske; gurmani pač), je Rop stopil pred mikrofon in svečano zaobljubil večno zvestobo, ki sta si jo na medenih tednih zaobljubila že Juri in Pavliha – seveda le zato, da bi prikril, da je varal. Lastovkam, malo večjim ptičem, jastrebom… veliki zmagoviti jati. Pavlihova metafora lastovke je zamenjala bolj priročno parabolo o čebelici, ki leta od cveta na cvet; kajti kdor zmore take parabole, ta zmore tudi dobro leteti. 

Čestitke, Denis Sarkić, za neponovljiv zapis! In še majhen disclaimer: ravnokar sem slišal Slivnika govoriti o re-organizaciji slovenske levice. Nak, kar se dogaja, je dez-organizacija političnega, ki ga ni več mogoče ali vsaj vredno misliti. (Tole je mišljeno – če kdo še misli tisto, kar se da misliti – kot opravičilo tistim, ki pričakujejo resno debato.)